Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1
Tekaški izlet Julijci - Amfibija trail adventures

amfibija adventure, izlet -

Tekaški izlet Julijci - Amfibija trail adventures

Po lanskem nadvse uživaškem tri-dnevnem tekaškem izletu po čudovitih Julijskih Alpah, smo Anže, Jana in Barbara fiksno določili termin tudi za letos. Edina, a ključna sprememba so bile trase po katerih smo se podali tokrat. Greh bi bil pri toliko potkah, jezerih, vrhovih, planinah…teptati zgolj ene in iste ;) Zavetje za počitek, okrepčilo in večerno druženje smo imeli v koči na Komni. Dobra izbira.

Petek, zarana :)
Naloženi v dveh avtih se pripeljemo do parkinga pri planini Blato, kjer začnemo naše potepanje v smeri proti Krstenici. V nahrbtnikih imamo vse potrebno za pot do Komne, preostala roba nas pričaka v domu, kamor je pripotovala z žičnico. Kljub prijetni senci v gozdu, sonce že dobro nažiga in strmina nas greje do kosti. Ker se že kmalu razdelimo v dve skupinici, na hitrem razglednem postanku odločimo, da Anže in Jasmina opravita enjoy turco s povratkom do Blata. Nadaljujemo skupaj do planine v Lazu in Dednega polja, kjer si pomahamo v slovo, do večera. Živahno skakljamo po potkah, teren je razgiban in bujno rastlinje, po katerem letajo metuljčki, šibajo mravlje in ptice pojejo na podlago zvokov narave. Brez običajnih vsakdanjih šumov, hrupa in brenčanja. Klepet in smeh tekajoče skupinice le še popestri prijetno dogajanje in tako vsi zadovoljni vzdihujemo vsakič, ko prispemo do druge planine. Vsaka je posebna, človek bi kar malo dlje ostal.

Gospod iz ene od lesenih kočic nam ponudi »štamperle« za pogum in zdravje, a ocenimo, da je za to vendarle malce prezgodaj. Na razcepu krenemo proti Ovčariji in se na planini Viševnik podamo na spust skozi čarobni gozd proti Črnem jezeru. Vso romantiko malce pobije gneča na jezeru in v njem čofotajoči tujci. Malo posedimo in se sprašujemo zakaj je temu tako, potem pa zavijemo spet s pripeke v senco gozda, tokrat ponovno v vzpon. Nekje na drugi polovici Neža ugotovi, da pogreša telefon in odredim jim daljšo pavzo, sama pa skočim ponj do jezera. Nahrbtnik sicer ni težak, a je brez njega precej lahkotneje. Ta isti tujci me tik pred jezerom pričakajo in pokažejo na telefon v roki enega od njih. Zahvalim se in zmagoslavno dostavim telefon lastnici. Židane volje kmalu zatem že stojimo na robu pri Orliču in občudujemo razgled. Le nekaj trenutkov manj kot bi si želeli, saj nebo že pospešeno zagrinjajo temni oblaki in raje se podamo naprej. Varni smo v objemu gozda in do Komne ni več daleč. A vendarle smo veseli cilja tistega dne. Sledijo prijetna opravila – ledeno hladni tuš (tudi topla voda je, samo če ni nujno, privarčuješ kaki euro ali tri ;) ), sveža oblačila, namestitev v sobah in čakanje na večerjo ;) Takole prijetno preživimo popoldan v druženju in odlični večerji. Pozneje pričakamo še skupino, ki se nam pridruži po večerji – vsi se naslednji dan razdelimo v dve skupini – normal in enjoy ;) Prvi z menoj, drugi z Anžetom, vsem nam je fajn! Le Tina in Matevž jo mahneta po svoje, ker imata popoldanske obveznosti, a se še vseeno prej naužijeta julijskih lepot v Julijcih.

V soboto se tako podamo na glavni del vikend potepanja. Vremenska napoved je ugodna, escape plani v primeru kakih nenadnih sprememb so pripravljeni in hitro po zajtrku se že ogrevamo na poti proti Bogatinskem sedlu. Preko Doličov proti Krnskem jezeru uživamo v tekanju in pozdravimo kravice ob poti. Nujno skočimo še do koče pri jezeru, po štempelj ;) Potem pa na južni rob jezera, kjer naredimo kratko pavzo z uživanjem ob mirni gladini, ki odseva obdajajoče vrhove in jasno nebo. Nekaj slik za spomin in za pošiljanje elektronskih razglednic s sporočilom »lepo nam je«, ki hkrati vabijo, da se tudi prihodnjič zbere podobno misleča družba in ustvarja nove »lepo nam je« trenutke. Veliko takšnih. Okrepčani se podamo na vzpon proti Krnu. Skupaj s povišanjem nadmorske višine, tudi sonce stopnjuje svojo jakost, zato vsako senco ob poti dobro izkoristimo, da se skupina zbere. Nekaj sto metrov v vertikalo in en krasen razgled stran od jezera vsi skupaj posedimo in hranimo dušo z razgledi, želodčke s hrano in po malem praznujemo postanek na najvišji točki ture. Vendarle pa smo le na polovici poti, če ne upoštevamo že oddelane večine višincev. Zato hajd naprej! Krnov sosed Batognica, je v svoji zgodovini preživel marsikaj hudega. Vzpenjamo se po stopnicah in sprehajamo se mimo mnogih rovov. Od tu pa nas pot vodi čez Prag in pod Vrhom nad Peski. Uživaška potka vse do spomenika, ki skupini ponudi debelo senco, kjer se spet vsi zberemo. Sonce res dobro nažiga v teh dneh in ponavljamo postanke v sencah ob poti, na vsakih nekaj kilometrov, ko se skupina nekoliko raztegne. Čez Prehodce jo mahnemo desno in za Lepočami sklenemo krog, še v zadnji vzpon do Bogatinskega sedla. V senci ruševin si primažemo visoke petice in sledi uživaški rahel spust, vse do Koče pod Bogatinom. Žeja, lakota in prijetna utrujenost nas na Komni razprši po vsej koči. Na varnem smo tudi pred nalivom. En za drugim v ledenem šoku poknajpamo razgrete mišice (eni softiči so šli po žeton za toplo razvajanje ;) – razumljivo!), lično zapakiramo prešvicane cote v neprodušne vrečke in se pospravimo vsi na kup, na hladno pi(r)jačo. V soncu srkamo pijačo in debatiramo. Po še eni krasni večerji se odločimo za vodeno raztezanje v prehajanju popoldneva v večer in se pred novo prihajajočo nevihto umaknemo v kočo. Počitek v nevihtni noči je sladek.

Sveže jutro nekateri pričakamo že zgodaj, v razgibavanju med vzhajanjem sonca. Kot prejšnji dan, pred zajtrkom pripravimo nahrbtnike, tokrat pa tudi preostale stvari zapakiramo in odložimo pri žičnici. Po okrepčilu se zberemo in štartamo na nedeljsko turo. Do planine Govnjač gremo skupaj, potem ena skupina nadaljuje z Anžetom krožno in v spustu do slapa Savica, preostali pa nadaljujemo za Migovcem proti Konjskem sedlu. Vmes zaradi slabših oznak malo zaidemo s trase, ampak hitro popravimo in že smo v sedlu. Sledi prečenje pod vrhovi proti Voglu in nadvse uživaška prečnica čez Voglarski Skakavec vse do Orlove glave. Res dobro so nas trije dnevi naužili z razgledi, gibanjem, svežim zrakom in soncem, pa tudi stenstali mišice. Tereza, Primož in Neža se odločijo, da bodo kolena za zadnji spust prišparali za 2 eur vredno vožnjo do Rjave skale. Pod njimi Andraž, Franci in jaz uživamo v spustu. Ravno pravi čas smo vsi spet skupaj in nekaj sto višinskih metrov v par minutkah v gondoli zleti mimo nas. Pričaka nas preostali del ekipe, ki je že ready za osvežilno kopanje v Bohinjskem jezeru. Osvežitev in sprostitev, čemur sledi druženje na pijači, ob sveži lubenici in čipsu, ki nam jih je priskrbel Davor. Lep zaključek lepe Amfibijine tekaške avanturce.

Vsem lepa hvala za prispevek k tej zgodbi! :)

Ekipa Amfibije,
Barbara