Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1
Tadejev dnevnik #4

dnevnik -

Tadejev dnevnik #4

2018 / 14. teden

Piše: Tadej

Najboljši so tedni okoli prireditve, na katero se pripravljam. Pred njo ves veliko počivam in intenzivno jem, da naberem dovolj maščo... no, glikogenskih rezerv. Po velikonočnem preobjedanju sem tako šel le enkrat na Rožnik in potem naslednji dan se še malo pretegnit na jogo. Od kar sem na dolgih trailih, pa je počitniški tudi teden kasneje, ko ližem rane.

100 milj Istre

Prijava na plavo traso je bil fijasko. Znanci me čudno gledajo. Zakaj hodiš na 100 milj Istre, če potem tečeš 110 kilometrov? Izgovorov sem imel en kup, ampak jih ni imelo smisla predstavljati. Zamočil sem pač. Pokakal v hlače. Zdelo se mi je, da je coast-to-coast Istre povsem spodobna trofeja. A zdaj, tukaj, med tekaškimi trail odvisniki, šteje samo ena številka. Stotka. V miljah.

Iz Lovrana se zaženemo točno ob polnoči, direkt gor na Učko. Ker nas je precej, hodimo v koloni. Žvižganje spodrsnjenih palic okoli glave se mi zdi nevarno. Ko dohitim punco brez palic, se ji prilepim na hrbet. Ni slab razgled, punca ima dobre noge, rit pa prekrito samo s satenastimi atletskimi vročimi hlačkami. Na morski strani je bilo toplo, na drugi pa ne več tako, manj kot nič stopinj je. Ne vem, kako se ji bo ta oprema obnesla.

Učka

Ko se združimo z rdečimi na sto milj, opazim, da jih veliko sploh ne teče. Niti po ravnem, niti navzdol. Časa imajo dovolj, da pridejo okoli tudi s hojo. No, ja. Precej jih zebe, vsi so zadrgnjeni v goretex jakne s kapuco. Z Učke so krasni razgledi na Kvarnerski zaliv, luči Reke in rdeči mesec, ki je ravno vzšel. V gozdu je potem manj zanimivo. Še najbolj postaje s hrano, kjer se zadržujem predolgo. Znova in znova prehitevam vedno iste tekače.

V vaški jedilnici občudujem maršala na steni. V gozdu srečam reševalce ob ognju, koji peku one, koji odustanu. Na sedlu kontrolorju posodim telefon in si prislužim (olupljeno) pomarančo. Na Gomili pozdravim sonce. Pozdravim na desetine tekačev na poti, pa dobim le nekaj odzdravov. Čudno. Na spustu v Buzet en revež nadomesti vso tišino za nazaj. Padel je, si razbil nos, zdaj mu gre vse na živce in rabi ramo za zjokat.

Buzet

V Buzetu je polovica, tam nas čaka vreča in topla malica. Preoblečem se za dvajset stopinj in se končno malo usedem. Že nekaj ur me bolijo pete. Čez čas se bo ta bolečina umaknila kakšni drugi. Ta trenutek mi ni prav nič žal za daljšo traso. Vedno isto. Tek me boli. Ne gre za odločanje o dolžini proge, na katero se prijavljaš, temveč o tem, koliko časa si pripravljen trpet bolečino.

Plava in rdeča trasa sta se ločili, zdaj sem na progi pogosto sam. Končno. Uživam v izjemnem dnevu. Proga postaja vedno bolj dolgočasna, malo je planinskih poti, pretežno so gozdne ceste, veliko kilometrov je speljanih po parenzani. Lepi so kraji, skozi katere nas pelje pot. V spominu mi najbolj ostane Završje. A takrat je baterija v fotoaparatu že prazna in ni več izgovorov za ustavljanje. Dolge ravnine tečem brez prekinitev, samo da bi čimprej minile.

Umag

Tekanje po ravnini me spravlja v depresijo. Zadnjih deset kilometrov se vleče. Najbrž bi jih bilo laže preteči ponoči. Tisti občutek dezorientacije, ki sem ga želel doživeti na Bajkalskem jezeru, ko ne veš več, ali se sploh premikaš. Končno cilj, čestitke, kolajna. Tekel sem v uradni majici (da jo oblečem vsaj enkrat), fino se je usmradila, zato se grem splaknit, potem pa na razkuhano pašto. Luče me odpelje v Špino k sosedom v moško družbo s kitaro in pirom.

Naslednji dan se vrnem s polno baterijo v Završje, kjer najdem ekipo v uradnih majicah. Ura je enajst, še vedno čakajo zadnje tri, ki se premikajo proti cilju. Zgrešili so pot, metla je šla mimo njih, našel jih je šele traser, ki je slutil, kje so zavili s poti. Brez gps sledi, popolnoma izčrpani. Za nagrado dobijo odpustek glede limita. Kadarkoli pridejo v cilj, bodo zabeležili čas. (48 ur in 17 minut ... )

Ob pogledu na te avanturiste, ki nepripravljeni in popolnoma izčrpani še vedno vztrajajo na poti, z nekaj opravičevanja povem, da sem dan prej tudi jaz tekel na Istri, a kratko. Ni to nije malo za ljude u vašim godinama, pravi mladić.

Zdaj ne vem, ali me hoče potolažit ali me zajebava?