Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1
Tadejev dnevnik #2

Tadejev dnevnik #2

2018 / 12. teden

Piše: Tadej

Odzivi na izlet na Bajkalsko jezero so veliko bolj burni kot na poročilo z Burje. Po svoje razumljivo, saj se Sibirija zaradi svoje slave že sliši bolj razburljivo. V resnici pa je bil maratonski tek po ravnem in mehko zasneženem ledu le lagoden sprehod v primerjavi s 100 miljami kamnitega Krasa.

100 (k)m Istre

Zaradi neobičajnega koncepta (samo)organizacije S1 Iper Trail še ni popularen. Ko pa jo bodo priznali kot eno najtežjih sto miljeric, se bom sončil v slavi kot eden prvih Slovencev, ki so z njo opravili! :) Mimogrede: Boštjan, ki je v cilj prišel pred mano, se je intenzivno pripravljal še na 100 milj Istre. A v ponedeljek se mu je zgodila resna nesreča na delu. Presneta smola! Res, kako nepredvidljivo in hitro življenje obrne po svoje.

V zanosu dobrega počutja v januarju sem tudi jaz razmišljal o 100 m Istre, pa sem ji kmalu dodal 'k': 100 km Istre. Tudi ta trasa se mi zdi še vedno dovolj dobra trofeja - prečkanje Istre z obale na obalo, mimogrede še Učka. Ker pa moja motivacija za tekaški trening pada, nisem povsem ziher, ali bo šo do konca. Anže mi ponudi prostor na blogu Amfibije, Tommaso me kuri za ambasadorja Burje, jaz pa božam svoje kolo, po katerem mi je vedno bolj dolgčas.

Zadnji teden

Kljub temu pa še nisem vrgel puške v koruzo in ker je zadnji teden resnega treninga, stisnem zobe. V torek grem gori doli po Rožniku. V sredo na jogo in telovadbo. V četrtek na aikidu ugotovim, da sem s telovadbo malo pretiraval. Razboli se zadnja loža. Odločim se, da je to del običajnega musklfibra. Se bo že potolažilo.

Plan za sendvič vikend na koledarju mi pravi: petek 24, sobota 40, nedelja 48 kilometrov. Ja, pa ja de! Sploh ne morem verjet, da sem v decembru res šel skozi vse to. Ni šans, da bi se še enkrat gnal skozi isto. Dolžine dam približno na pol, pa malo dobre vage. Recimo toliko, kot je 100 km v primerjavi s 100 milj. Kar bo zmanjkalo v treningu, pa -- upam -- bodo na tekmi dodale izkušnje.

Iški vintgar

V soboto se zapeljem do Iške vasi in iz Kota zagrizem proti Gornjemu Igu. Ne zavijem na Krim, ampak grem naprej proti Krvavicam. Zaplate snega na cesti niso več zvožene, niti ne shojene. So pa potacane. Kjer je sneg, tam so sledi medveda. Ker nimam zvonca, začnem na ves glas peti: 'This is Major Tom to Ground Control, I'm stepping through the door ... !'

Ko pogledam z Ustja dol v prepad Iškega Vintgarja, začnem od strahu spuščati drugačne zvoke. Pot je strma in drseča in nevarna, precej drugačna kot Polhograjske pohodniške avtoceste. In konča se na obali narasle Iške. Če nočem zmočiti nog in mojih novih inovejtk, mi ne preostane drugega, kot da bos prebredem reko. A ko pridem na drugi strani gor do Tolste peči, sem do gležnjev v snegu in spet mokrih nog.

Sv Lovrenc

Poln kufer imam snega, v nedeljo grem proti Primorski. Ambiciozno si na uro naložim sled petdeset kilometrskega Jakoba (http://slotrail.si/slo-100-jakob) z nekaj bližnjicami. Na začetku izgleda všečno speljan trail tek, a ko se mimo Lovrenca spustim na drugo stran, sem v snegu prek gležnjev. Nobenih sledi, še medvedovih ne. Mater vola, spet moča v čevljih! Ko se spuščam in dvigam po grebenih Zagore, mi postane jasno, da bo pot snežna vse do konca.

Tri ure porabim za prvih petnajst kilometrov. Poleg snega me ustavlja še slikovit razgled na ostanke dreves, ki jih je pustila za sabo žled leta 2014. Po sledeh v snegu vidim, da se tu ljudje ne sprehajajo, le živali. Ni čudno, vzdušje med temi rogovilami je zlovešče. Obenem se stemni nebo in pihati začne hladen vzhodnik. Abort! Izberem prvo cesto in se spustim v toplo in kopno dolino.

Še en nedokončan trening me malo spravlja v slabo voljo, a kakšne izbire pravzaprav nimam. Ob petih imam plesne ure za sinovega maturanca in moja Bejbi bi me zadavila, če zamudim.