Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1
Nikoli več (Adventure Race Slovenija)

adventure race -

Nikoli več (Adventure Race Slovenija)

Nikoli več!!!

S temi besedami sem na lanskem Adenture Race Slovenija kar nekajkrat šokiral lanskoletnega partnerja Francija in tudi nekaj ostali sotrpinov, ko smo se počasi premikali proti cilju. Nikoli več ne grem na ARS, nikoli več… Tisti pregovor o zarečenem kruhu poznate vsi in ja res drži. Tako sem se zopet pojavil na seznamu nastopajočih tudi na letošnji - že 15 izvedbi ARS-a.


Zgodba se je začela pred približno 3 meseci, ko je Rok dokončno spoznal, da bo Andrej zaradi poškodbe moral letošnjo dirko izpustiti. Po intenzivni igri badmintona me je vprašal, če bi šel z njim. V omotičnem stanju sem pritrdil in za vsak slučaj je že naslednji dan poslal mail organizatorjem, da bova nastopila skupaj.


Ko sem se začel zavedati tega dejstva, sem se »streznil« in pri sebi razmišljal, da to res ni dobra ideja. Letošnja zima je bila precej dolga in mokra, zato nisem bil dosti na kolesu. Pravzaprav zelo malo! No časa je bilo še nekaj zato sem ostajal optimist. A optimizem je hitro nadomestil realizem. 3 zaporedne vikende sem bil na službenih poteh v tujini in časa za treninge je zmanjkovalo.


V pomladnem času sta bili pred mano še dve tekmi, Tek trojk na 29km, kjer sem skoraj umrl in prav tako sebi in »sotrpinoma« prisegel – »nikoli več!” in Študentski tek na grad 😊. Z Barbaro sva se udeležila tudi morske dirke -  Lim Bay challenge in optimizem je zopet začel naraščati.


V maju in v začetku junija sem uspel nabrati nekaj kolesarskih kilometrov in vsaj malo nadoknaditi spomladansko pomanjkanje časa in lenobo.


14 dni pred ARS-om sem opravil še zadnji daljši trening (15 ur kolesarjenja iz Ljubljane na Pokljuko) “link na blog od Tadeja”, potem pa sem parkiral kolo in začel z mentalnimi pripravami. Moje misli so bile od tedaj usmerjene na dirko in kako se bova z Rokom ujela, saj zaradi polnih urnikov nisva uspela opraviti niti enega skupnega treninga.


Teden pred štartom sva se dobila, da sva uskladila kaj še potrebujeva od opreme in seveda spila obvezno pivo. Sledilo je odštevanje in dan D.

V četrtek na dan prologa sva naložila vso potrebno opremo in kolesi in se odpravila v Ajdovščino, na štart letošnje pustolovščine. Ob prihodu v kamp sva opravila formalno prijavo , začela pakirati opremo in študirati taktiko.

S Francijem in Antoniom iz ekipe Pustolovec Rajd No limits smo skupaj skočili v trgovino po hrano in nato na štart prologa. Letos je imel prolog dve vlogi, časovna razvrstitev je dala vrstni red štarta, uspešno opravljen celoten del pa še 3 dodatne točke. Toliko je bila vredna 1 kontrolna točka na pravi tekmi, kar je zelo veliko. Prolog sta sestavljali dve disciplini, orientacijski tek in MTB orientacija. Štartala sva s tekom, vsak s svojo orientacijsko karto po Ajdovščini in vsak v svojo smer. Začetek ni bil ravno obetaven. Slabo sem pogledal na karto in začel teči v napačno smer 😊. Po cca. 100 m, ko mi ni bilo nič jasno, sem se umiril in bolje pogledal karto in začel s pobiranjem kontrolnih točk. Od takrat naprej je šlo tekoče in brez večjih težav. Z Rokom, ki je hitreje opravil s tekaškim delom, sva se dobila v mestnem parku, kjer je bila tranzicija na kolesarski del. Tega sva opravila skupaj. Šlo je hitro, brez napak in tukaj sva uspela nadoknaditi nekaj izgubljenega časa. V cilj sva prišla med prvimi 3 ekipami.


Zadovoljna sva se odpravila v kamp, kjer sva do konca pripravila opremo in se odpeljala nazaj v Ljubljano. Zvečer po sestanku kapetanov ekip mi je Franci sporočil, da štartava iz 9. mesta, ker nama 1 točka manjka in zato tudi nimava 3 točk. Zavedal sem se, da je tekma dolga in te 3 točke niso odločilne, vseeno pa mi ni dalo miru in sem slabo spal. Mogoče je bil razlog tudi, da sva šla pred spanjem še na pizzo.


Zjutraj sva se odpravila nazaj v Ajdovščino in ves čas premlevala, kaj je bilo narobe. Ob prihodu v kamp sem pri organizatorju preveril stanje in res nama je manjkala ena točka. Sprijaznila sva se, saj sva vedela, da je tekma še dolga in se lahko zgodi veliko nepredvidenega.


Sedaj je šlo za res. Pozabila sva na vse, si stisnila roke in se zapodila kot svinje v buče. Štartala sva na kolesih in tekoče pobirala kontrolne točke. Že do prvega vzpona sva dohitela nekaj ekip, ki so štartale pred nama in počutje je bilo odlično. Prvih 5 kontrolnih točk sva našla hitro in v glavi se nama je pletel scenarij, da bova na tranziciji precej pred planiranim časom. No zgodila se je kontrola 6, ki sva jo iskala zelo dolgo. Nikakor nama ni uspelo priti na začrtano pot. Po dobri uri »bluzenja« sva le našla pravo pot in zelo iskano Plešo, kjer je bila postavljena prizma.


Hitro sva se spustila v dolino in splezala nazaj na Štanjel. Tam naju je čakala mestna orientacija na turistični karti. Uspela sva pobrati vse točke, se malo okrepčati. Do prve tranzicije naju je ločilo še 17 km lepih poti in 2 kontrolni točki.

 

Na tranziciji sva imela dostop do boksa, kjer sva se preoblekla in napolnila zaloge pijače. Hitro sva krenila naprej z etapo trekinga do Renč, kjer sva zaplula po mirni Vipavi. Še najbolj razburljiv del na vodi sta bila dva jezova, kjer se je čoln ob ponovnem stiku z vodo obnašal kot podmornica. Ob pogledu na karto sva videla, da lahko vodo zapustiva predčasno in čoln odneseva slabih 500m. Izračunala sva, da nama to lahko prinese kakšnih 20 minut, zato sva se izkrcala, odnesla čoln na glavno cesto. Večkrat mi je prišel na misel stavek “le kaj si mislijo ljudje?”.

V vodo sva ponovno prišla le kakšnih 300m pred kontrolo in tranzicijo na treking, ki je najprej potekal delno po italijanski strani. Zaznamovali so ga, jama Klobasarica, zaraščen hrib in veliko trnja in Trstelj kamor sva prispela okoli 22-ih zvečer. Pri koči je bila družba fantov, ki so imeli fantovščino. 1, 2, 3 sva dobila pivo in z njimi malo pokramljala in jim razložila kaj se gremo. Še preden sva rekla adijo, sva pod nos dobila 2 viljamovki, Rok pa še 2 pločevinki piva v nahrbtnik. Viljamovko sva odklonila, fantje pa so tudi Roku iz nahrbtnika vzeli pivo. Sledil je spust v Lipo, ponovno k boksom. Sedaj sva si vzela malo več časa (pol ure 😊), se najedla in spakirala za kolesarski del.

Noč je bila topla in kolesarski kilometri so minevali hitro. Točke so bile postavljene na atraktivnih lokacijah (dve jami, kamnita hiška). Meta in Žine sta močno propagirala graničarsko pot ob slovensko italijanski meji in zato sva se tudi z Rokom odločila, da se do naslednje točke spustiva po tej poti. Kombinacija noči, neprimernih koles in želje po hitrosti ni bila najbolj posrečena. Napredovala sva sicer po lepi poti ampak precej počasneje, kot bi si med dirko želel. Ko sva prispela do glavne ceste, sva se odločila, da po tej poti ne nadaljujeva ampak sva šla po vzporedni cesti, ki je bila bolj vozna a žal ni bila v čisto pravi smeri. Čez pot so mreže postavili debeli pajki in to da bile mreže cele je pomenilo da sva ali prva ali pa sva totalno zašla. 😊

Prišla sva preveč severno, zato sva do naslednje kontrole prečila po azimutu, da sva prišla do prave poti. V drseči jami z nekaj netopirji sva poiskala točko in se vrnila nazaj do koles od koder je sledila kratka kolesarska etapa do specialne orientacije. Tja sva prišla skupaj z ekipama Pustolovec Rajd - OK Komenda (po domače Okay Komenda) in Polaris Rajd. To sva s pridom izkoristila, saj je bilo s profi orientacisti delo precej lažje 😉. Sledil je kolesarski premik na MTB-Orientacijo, ki sva jo naredila skupaj. Meni je zbranost padla, zato sem pridno ubogal Roka, ki je takrat prevzel navigiranje, jaz pa sem ob pogledu na karto razumel toliko, kot če bi bral kitajske pismenke. Imel sem popolni »black – out«, ki je trajal kar dobro uro. Do naslednje točke je bila na karti narisana logična pot, v resnici pa je bilo v gozdu še nekaj ne vrisanih poti. Od trenutni nezbranosti sva zašla in se pod daljnovodom skoraj vrnila na konec prejšnje etape. Usedla sva se na tla, pojedla vsak svoj sendvič in se zbrala. Tudi dejstvo, da se je že zdanilo je pomenilo, da je bila orientacija lažja in od tam naprej težav ni bilo več. V zmernem tempu sva nadaljevala in tekoče pobirala vse kontrolne točke ob začrtani poti. Že močno načeta ampak samo z eno izpuščeno kontrolo, sva prišla do drugega boksa pod trnovskim gozdom. Tam bi morala opraviti krajši treking, ki pa sva ga zaradi pomanjkanja časa v celoti izpustila. Po krajši pavzi sva se s kolesi odpeljala naprej, že prej pa sva se odločila, da izpustiva še zadnji krajši treking, plezanje in spuščanje po vrvi. Bala sva se, da bi zaradi tega zamudila limito za cilj. Plan, ki sva si ga zadala na kolesarskem delu proti Čavnu je bil, da pobereva 5 od 8-ih kontrol.

Na Čavnu smo si skupaj z ekipama Mojstra in Pustolovec Rajd No limits privoščili Radler in se skupaj spustili v dolino.

Zadan plan sva še bolje realizirala, saj sva pobrala 6 kontrol. Skupaj s Francijem in Antoniom sva dobrih 40 minut pred limito prišla v cilj.


Pri pustolovskih tekmah je bolj kot rezultat pomembno to, da avanturo zaključiš. Ker to vedo tudi organizatorji, je ob prihodu v cilj vsaka ekipa dobila šampanjec in tudi ob najinem prihodu je sledilo obvezno “špricanje”.

V cilju so naju pričakale družine in po krajšem pogovoru, pizzi in pivu je sledilo puljenje med potjo nabranih klopov. Na oko jih je bilo okoli 50.

V nedeljo popoldan je sledila še razglasitev rezultatov. Zasedla sva odlično 3. mesto.

Lani sem rekel “nikoli več”, po letošnji tekmi pa komaj čakam na naslednjo. Se vidimo na ARS-u 2019.

Statistika dirke:

  • Razdalja: cca. 195 km
  • Višinska razlika: cca. 5.500m vzpona
  • Čas: 31 ur in 13 minut non-stop
  • Porabljene kalorije: cca. 14.000
  • Zaužite kalorije: ni podatka
  • Povprečna hitrost: 6,2 km/h

Foto: Andrej Bergant, Rok Zupančič