Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1
Great Divine ....

potopisi -

Great Divine ....

…je pot, ki v Polhograjskih Dolomitih krožno poveže vseh 50 cerkva. Sliši se malo, vseeno pa se skupaj nabere okoli 200 kilometrov, po vseh možnih podlagah in 5500 metrov vzpona. Za uspešno izvedbo  se je potrebno dotakniti vsake cerkve, v manj kot 24 urah. Jasno, saj so bili hribčki v preteklosti zelo primerna lokacija za postavitev cerkve. Da je izziv še bolj začinjen, pot ni označena niti predpisana, zato je potrebno nekaj orientacijskega znanja in pametnega izbiranja poti.

 

Odločitev, da gremo na pot je padla pred 1 tednom, takoj po Lim Bay Challenge-u. S Francijem sva to vzela kot trening za prihajajoči ARS. Po nekaj propagande so se nama pridružili še Klemen, Aleš in Mitja. Odločili smo se, da poženemo v petek 19.5. ob 19-i uri. Idejni vodja poti Janez, motor društva Pustolovec Rajd, nas je založil z zemljevidi poti.

Zbrali smo se v vasi Sora pri Medvodah in z majhno zamudo tudi optimistično zagrizli v prvi klanec, do cerkve Sv. Mohorja na Osolniku.

Vozili smo zmerno, saj smo vedeli, da je to šele začetek naše poti. Po strmem spustu smo se preko travnika spustili do Sv. Barbare in v dolino reke Hrastnice ter takoj za tem na cerkev Sv. Andreja. Na tej točki se je od nas poslovil Mitja, mi pa smo pot nadaljevali do Sv. Ožbolta in Sv. Jedert. Ker je bilo precej klancev, so kilometri minevali počasi in do konca se nam je zdela cela večnost. Po vlakah, gozdnih poteh in gozdnih cestah smo prišli na Pasjo ravan, kjer so v bližini 3 cerkve (Sv. Filip in Jakob, Sv. Sobota in Sv. Lenart), ki smo jih hitro našli.

Vozili smo zmerno, saj smo vedeli, da je to šele začetek naše poti. Po strmem spustu smo se preko travnika spustili do Sv. Barbare in v dolino reke Hrastnice ter takoj za tem na cerkev Sv. Andreja. Na tej točki se je od nas poslovil Mitja, mi pa smo pot nadaljevali do Sv. Ožbolta in Sv. Jedert. Ker je bilo precej klancev, so kilometri minevali počasi in do konca se nam je zdela cela večnost. Po vlakah, gozdnih poteh in gozdnih cestah smo prišli na Pasjo ravan, kjer so v bližini 3 cerkve (Sv. Filip in Jakob, Sv. Sobota in Sv. Lenart), ki smo jih hitro našli.

Na Črnem vrhu smo bili deležni začudenih pogledov obiskovalcev lokalne gostilne, ki so si verjetno mislili svoje. Iz Črnega vrha je sledil najdaljši spust v dolino Velike Božne in tam se je temperatura precej spustila. Na srečo je kmalu sledil vzpon proti Polhograjski gori in tam smo se hitro segreli. Ura je bila že malo čez polnoč in motoristu na starem Tomos APN6, ki se je vračal domov verjetno ni bilo nič jasno, kaj smo delali tam. Ker je bila pot na Polhograjsko goro pretežka za kolesarjenje, smo kolesa priklenili ob drevo in se peš podali proti vrhu. Po 6-ih urah je bila to prava sprostitev za mišice in zadnjo plat ☺.

Do koles smo se vrnili po isti poti in sledil je spust v Polhov Gradec  (Sv. Jurij, Sv. Martin, Sv. Trije Kralji in Cerkev Marijinega rojstva). Kot se za Polhograjce spodobi, ravnine ni in takoj je sledil asfaltni vzpon do Sv. Uršule pod Polhograjsko grmado in povratek v dolino, kjer smo nadoknadili izgubljen čas v hribih (Sv. Elizabeta, Sv. Peter, Sv. Miklavž, Sv. Jurij). Ob treh zjutraj smo tako zagonili na Katarino. Po poti navzgor smo ob treh ponoči ob cesti srečali mlad par. Punca nas je najprej vprašala, kako da se nam ljubi, potem pa nas je začela glasno spodbujati. Na Sv. Jakobu smo že lahko ugasnili luči, saj se je pričelo daniti in priča smo bili prečudovitemu sončnemu vzhodu.

Po lepi »singlici« smo odpeljali do Sv. Florjana in nato do Sv. Marjete. Na tem delu so zavore precej trpele, diski so cvilili in se pregrevali. Ja, nismo šli ravno počasi, saj je trmaste karakterje težko ustaviti. Sledil je čas za skritega aduta; zobno ščetko in pasto in pred cerkvenim obzidjem sem si umil zobe. ☺

Sledila je orientacijsko najtežja cerkev Sv. Jurij. Na karti na tem delu poti ni bilo označenih, v naravi pa jih je bil cel labirint. Orientirali smo se po terenu in z nekaj muke cerkev tudi našli ter se po strmi poti spustili do Golega Brda in do cerkve Sv. Trojice in v Presko (Sv. Janez). Tukaj se je poslovil Klemen, ki je v soboto organiziral pustolovščino za otroke. Nas pa je ravninska pot vodila naprej proti Ljubljani (Sv. Jakob, Sv. Rok, Cerkev Kristusovega učlovečenja in Sv. Rešno Telo). V Podutiku smo se ustavili na jutranji kavi in nakupili zaloge hrane za preostanek poti. Odpravili smo se naprej proti cilju (Sv. Anton Puščavnik, Sv. Janez, Sv. Marija, Sv. Neža). Ob 8-ih me je klical Janez in me vprašal kje smo. Dogovorila sva se, da nas dohiti pred Horjulom, kjer nam je pripravil drugi jutranji zajtrk, svež burek, kavo, banane, ni da ni.

Pojedli smo in se malo pogovorili. Seveda ni šlo brez uradnih izjav, ki so se kmalu pojavile na Facebook-u. Tudi sicer smo bili na tem omrežju precej aktivni in smo objavljali slike iz poti, Janez pa je skrbel tudi za navijanje in motivacijo.

Po kratki pavzi smo ponovno zajahali naše konjičke in se odpravili naprej. Preko Sv. Urh-a do Horjula (Sv. Marjeta) in Vrzdenca (Sv. Kancijan), kjer se je začel klanec na Koreno (Sv. Mohor in Fortunat). Tam smo bili deležni čudovitega pogleda na ponoči že prevoženo pot.

Po lepih poteh smo se odpeljali do Sv. Mihaela. Sledil je še zadnji resen klanec do vasi Butajnova in cerkve Sv. Ana ter naprej do Planine in Sv. Andreja. Počasi je začelo deževati in hitro smo oblekli anorake, ki so nas ohranjali suhe. Po glavni cesti smo se odpeljali do Sv. Vida v Lučinah in naprej proti Poljanski dolini. Vmes je sledil še peš skok po ozki in strmi potki do cerkve Sv. Urbana.  Zatem še do Sv. Janeza v Gorenji vasi, Sv. Martina v Poljanah in Sv. Tomaža v Brodah. Sledil je zelo hiter odsek po cesti, glavni razlog pa je bil, da smo se priključili skupini petih kolesarjev iz Radenske in se v zavetrju peljali z njimi do naše naslednje postojanke (Sv. Peter) v Bodovljah. Po novi škofjeloški obvoznici smo kolesarili do Puštala, kjer je za nas navijal Tine. Po nekaj besedah smo se odpravil naprej, do cilja pa smo imeli samo še 4 cerkve. Po križevem potu smo se povzpeli na Sv. Križ (nad Puštalom) in za tem še do Sv. Andreja (Gosteče), Sv. Mihaela (Dol) in zadnje - Sv. Štefana  v Sori, kjer smo pred 18 urami in 23 minutami začeli našo kolesarsko pot. Great Divine smo več kot uspešno zaključili v soboto ob 15. uri.

 

GPS je na koncu nameril 185 km in 5300 m vzpona, štoparica pa se je ustavila na 18 urah in 23 minutah bruto kolesarjenja. Seveda bi se dalo pot odpeljati še hitreje, vendar naš cilj ni bil postavljanje rekordov ampak uživanje v prijetni družbi in športu, ki ga imamo najraje.

Pot priporočam vsem gorskim kolesarjem, ki radi preizkušate svoje meje vzdržljivosti in uživate v lepih pogledih.

Ideja: Pustolovec Rajd

Foto: Aleš Rink, Janež Korošec, Blaž Urbanija

Napisal: Blaž