Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1

adventure race, potopis -

Brijuni Adventure Race 2016

Brijuni adventure race, 17.9.2016
Pustolovec Rajd Amfibija 1

Barbara: Na pustolovski vikend pobeg na morje smo kar vsi komaj čakali. Kdor čaka, dočaka in tako sva se z Juretom Zmrzlikarjem znašla na Kozini, kjer sem se v petek popoldan skupaj z mojo opremo naložila v njegov avto.

Jure Čebašek in Miha Planinc sta bila že blizu Fažane, ko sva z Juretom pri napačnem Hoferju v Kopru čakala Tomaža Cankarja in Janeza Korošca, ki sta skupaj potovala malo za nama. Fascinantna mavrica naju je skoraj zapeljala, da bi šla preveriti, kako je s tistim zakladom na njenem koncu, pa sva krenila raje na pot. V Fažani se je žur začel zvečer z dvigom štartnih paketov in oddajo opreme, pripravo na jutranji štart in testeninko iz Tomaževe kuhinje.

Jure: Ko sem se po ARSu že skoraj zabubil v AR spanje, me je Barbarin ping na veliko srečo le izbezal ven - hvala! Brioni so bili doslej zgolj slika čudovitih otokov blizu Pule, pomešani s primesjo zgodovine, Tita ter slave in prestiža bivše juge... Sedaj so pa dobili predvsem super AR spomin, ki povsem prevlada nad prej naštetim - in prav je tako!

Zgodba se začne v petek, ko se z Janezom in Tomažem poskušamo ujeti že v Ljubljani da bomo šli "skupaj". Z Barbaro se dobiva v Kozini, prepakirava v en avto in nato (po)čakava Janeza in Tomaža pred Hoferjem v Kopru. Tomaža in Janeza od nikoder, na koncu seveda ugotovimo da sta v Kopru vsaj dva Hoferja in da se očitno vidimo šele v kampu... :-) Veselo snidenje se tako zavleče do večera ko si v Fažani z glasnim "Oooho!" sežemo v roke in odpakiramo v kamp Pineta (ne brez ovinkov, vsaj za naju za Barbaro :-p). Sva si takoj izmislila teorijo, da sva z vsem petkovim izgubljanjem gotovo porabila vse jokerje za izgubljanje in da je to investicija v gladko navigacijo jutri... To je tako, ko si mlad in naiven. :-) Večer mine ob testeninah, humusu, koruznem kruhu in bistveno: v odlični družbi. Malo cvikamo kakšno bo vreme, a spokati anorak ali ne, koliko vzeti za jest in podobne eksistencialne težave, tipične za večer pred takmo. Na kocu se itak vedno zaključi z isto mislijo: "Mah, ne da se mi več. Takole je good-enough, če bo pa problem, smo pa itak pustolovci in bomo že rešili situacijo..."

B: Štiri ekipe Pustolovec Rajd, od tega dve tudi Amfibija, smo bili prijavljeni na ultro – cca 80km dolgo traso. Šest se nas je skup nagužvalo v prijetno mobilno kučico. Ob šumenju valov, vonju borovcev in divjanju nevihte čez noč. Zbudili smo se v mirno jutro in kljub napovedi nestabilnega vremena, je tekom cele trase kar lepo sodelovalo.
Zjutraj potekajo še zadnje priprave, hiter zajtrk in kratka vožnja s kolesom od kampa do trga, kjer smo počakali na trajekt za V.Brion.

J: Budilka je brutalna in kot vedno prezgodnja, kosmiči padejo po grlu in ko se s kolesom vozimo do štarta se zbudi tudi prestali del možganov, ki je odgovoren še za kaj drugega kot hrano in spanje. Ker sem škrt in v kavarni nočem kave, me natakar pogleda kot da sem mu pobil pol sorodstva in me veselo ignorira do konca kofetkanja. Me ne gane. V maščevanje grem na ženski WC in ko se zbere polovica Slovenije pred njegovim kafičem mu je jasno da danes ni običajen dan. Hop na trajekt! Uvodni sestanek, katerega glavni izkupiček je seveda to, da moramo zaradi golf turnirja imeti čelade na glavah tudi med trekingom, se prevesi v odštevanje pred štartom v družbi AC/DC-Thunderstruck...3, 2, 1..

B: Gremooo… Z Juretom se med uvodnim tekom od štarta odločiva za sezuvanje pred pričetkom plavanja in shranjevanje opreme v dry bag. Nekje na repu precej strnjene skupine priplavava na Mali Brion, obujeva in pičiva po otočku. Iskanje KT je zabavno predvsem zaradi nenavadne okolice in terena. Narava prevzema raznorazne človeške kreacije iz zgodovine. Ko tečemo po sredini tračnic, se zdi kot nekakšna stadion trail mix fora. Hecno. Vmes seveda bredemo po morju in suhe noge so le še prijeten spomin. Obdelamo praktično celi otoček in se vržemo v kajake.

J: Začetni tempo mi ustreza, nočem se preveč zaganjati, saj se zavedam da je moja trenutna tekaška kondicija precej nikakva. Po cca 2km hop v vodo, kjer sva z Barbaro skoraj edina sramežljvčka, ki superge in ruzake pospravita v dry-bag. To povzroči da izgubiva stik z glavnino, a poseka od vodovoda naju kmalu teleportira med preostale ekipe. Križarimo med kuclji in morjem, med makijo in ogromnimi vojaškimi objekti. Malo zabredemo v vodo, kjer itak namočimo čevlje, vsa pazljivost prej je zaman! Andraž me heca na ta račun, a se ne pustim imotiti pri uživanju... Najdemo tudi miniaturno železnico, in zadeva skoraj postane kot v kakem Indiana Jones filmu. Noge so še sveže in tako lepo je tekati naokoli da človek kar pozabi da je na tekmi. Zbudi naju šele tranzicija na čolne. Ker so baje na zunanjih straneh Brionov 2m+ valovi, nas direktno napotijo nazaj na Veliki Brion. Po eni strani sem vesel, ker moji bicepsi res ne kličejo po dodatnih 1-2h veslanja, po drugi strani bi bilo pa lahko kar lepa dogodivščina veslati v takšnih razmerah. Ampak glede na to, da Hrvati pravijo da ni varno (tipično njihova meja varnosti sega krepko prek slovenske) potem mogoče res bolje tako. Med veslanjem nam vreme razkaže vso paleto svoje bogate ponudbe: 2m+ valovi, veter, oblaki, pa vmes žarek sonca in za grande finale nevihta. Takšna, taprava! Mokri od morja, švica in dežja, se smehljamo da tole je pa res špas, očitno danes niti pod tuš ne bo potrebno...

B: Začnemo na precej razburkanem morju. Zaradi prevelikih valov na odprtem morju je bila veslaška etapa skrajšana za obisk preostalih manjših otočkov. Medtem ko veslava in se valovi igrajo s kajakom, se nad nami zbirajo črni oblaki, temu sledi zabavna scena, ko si moker z vseh možnih strani, od morja, dežja in švica. Švicava itak ful. Jure je vklopil turbo in hitro sva spet na Velikem Brionu. Štartava s svežima kartama za treking. Tudi tu obdelamo cel otok,v smeri urinega kazalca. Že na drugi točki se gre Jure še malo osvežiti in pobrati tri podvodne KT, ki so bile kar nerodno vrisane oz. nastavljene. Pridno počakam na drugem koncu, se medtem okrepčam in kmalu nadaljujeva. Malo se pohecam, da bom kar jaz obdržala karto in mu jo hitro za tem podam. Ko Jure naslednjič preveri svoje roke, karte ni več. Nisva daleč naprej od kar sva si jo predala, a nama iskanje vzame nekaj časa in karte ni nikjer. Sotrpina prosiva, da svojo karto malo podrži in jo z mojim tulifončkom slikava. Za silo bo, greva dalje. Kaj kmalu nama Janez pove, da sta z Blažem izgubila drugo od obeh kart. V redu, si bomo malo pomagali. Ko tako veselo tekava v smeri naslednje KT in v spoznanju, kako sva zdaj brez karte svobodna, se živahno spotaknem ob žico. Pristanek je mehak in že nadaljujeva. Ob vzpenjanju na hribček pa ponovim vajo, tokrat na skali in pridelam si bolečo pavzo. Vzameva si dve minuti za umiritev in se dogovoriva, da nadaljujeva v (še bolj) uživantskem slogu. Dobro, to je urejeno. Bolečina popušča in malo mučkava preden prispeva do naslednje KT, ki pa je naštimana na koncu lepega coasteringa. Mestoma se zazdi, kot da sva čisto sama na zapuščenem otoku, edino martinčki švigajo ob poteh. Pri tistem kamnitem labirintu (ruševinah) združimo moči s Pustolovec Rajd Amfibija 2 in ostanemo skupaj do konca trekinga. Jure je naš stezosledec z njuno karto. Skozi safari (kjer je luškan mičken osliček) in park dinozavrov, preko golf igrišča, kjer Janez s čelado v ruzaku izziva usodo, preko mostu in kmalu spet hop v kajak. Tranzicija je bila dobrodošla, Brione zapustiva in parkirava na kopnem.

J: Hop iz čolnov, zaspane noge zopet dobijo glavno vlogo pri premikanju, roke pa sežejo po prvem gelčku. Po uvodni formalnosti (kontrola #1) se znajdemo na #2, kjer nas čaka malček potapljanja. Kavalirsko, ko sva se dogovorila že prej se v vodo spokam jaz. Karta izgleda izjemno natančna, zato ne pričakujem težav. V resnici pa je karta povsem odveč - vsi KT so postavljeni na bojah in zahtevajo potop na globino cca 3-5m. Jaz, orientacist, sem sprva skušal pokazati izgubljencem okoli mene kako se dela s karto, a sem kmalu ugotovil, da med položaji kontrol na karti in na terenu ni nobene povezave ki bi jo moj um lahko dojel. Tako vklopim način za čredni nagon in kontrole lociram glede na položaj večine tekmovalcev pred menoj. Orientacija pa taka, jao... Naslednjih 200m še nekaj kontrol med ruševinami (te so vsaj pravilno postavljene!) in hop naprej... Čakaj, kam pa, kje za vraga je karta? Še pred 200m vem da sem jo imel v rokah, sedaj pa je ni nikjer! Ojojoj... Kakih 5min preiskujeva vse možne lokacija kamor bi lahko padla, bila odpihnjena... A očitno je dobila noge. Na srečo ujameva Janeza in Blaža, poslikava njuno karto s telefonom in greva dalje. Zopet se vklopi filozofska sekcija najine ekipe ki osmisli dogodek - sedaj sva dosegla razsvetljeno stanje AR duha - karte pravzaprav ne potrebujeva več, to je zgolj iluzija, svobodna sva v najinem raziskovanju in doživljanju... :-) Tako povzdignjena nad realnost, letiva dalje 10cm nad tlemi a se s pomočjo žice kaj kmalu znajdeva na kolenih, čez 5 min pa k dokončni streznitvi na trdna tja pripomore še spolzka skala, ki dokaže da je trša od Barbarinega kolena. Malce postanka, na prvo žogo izgleda precej slabo. A Barbara se ne da in počasi nadaljujeva. Izkaže se da je bila to zgolj taktična poteza, da spustiva tekmece naprej, midva pa izdelava zmagovalno taktiko. Malo hecno se je orientirati po 3x4cm velikem ekrančku, ki občasno šteka, ampak tudi to je del avanture. Preko coasteringa in plezanja po avstro-ogrskih topovih se končno primajeva do ruševin, kjer ujameva nekaj ekip. Odtlej združimo moči z Janezom in Blažem - onadva darujeta karto, jaz pa navigacijsko samozavest. Tako prek živalskega vrta in še nekaj preostalih KT pridemo proti koncu trekinga. Počasi mineva 3h od štarta in moja tekaška kondicija (oz. bolje rečeno pomanjkanje le te) začenja rezultirati v lažjih krčih. Drugi OTE gelček in moški ego mi pomagata da za silo uspem sledit Barbarinem poskočnem koraku... Potem pa hop na čolne in gas proti Fažani. Najina linija ni povsem optimalna, a nič zato - po slabe pol ure že tekava po starem mestnem jedru Fažane in se slikava z debilnimi izrazi na obrazu. Kakšen KT pa celo kulturno perforirava, a zgolj zato, da ohraniva iluzijo da sva normalna... No, pa da na cilju ne težijo.

B: Mestna orientacija je bila v bistvu fotografiranje Jureta ob zastavicah brez perforatorjev. Kolesa se razveselim, ker vsebuje pol litrce paradižnikovega soka, ki si ga pozneje bratsko razdelimo. Že hitro na začetku skočiva v adrenalinski park, kjer prebudiva otroka v sebi, preplezava steno in odpičiva eno izmed možnih poti po višinskih nalogah. Poti in KT ki so sledile na kolesu so ravno prav pustolovsko vozne in atraktivne. Nekaj iskanja in motanja vmes, čemur sledijo Juretove dobre orientacijske poteze in skupaj z Janezom in Blažem se kar veselo družimo na teh lepih koncih. Skočimo še v objekt, kjer poberemo 6 KT in se družimo z Vaitapu ekipo.

J: S kolesi se zapodiva do adrenalinskega parka. Žal me moj drugi hobi (alpinizem) na tem mestu oropa vsega adrenalina, sem se pa vseeno zabaval in tudi Barbara se veselo gunca na vseh napravah. Na WCju dotočiva vodo v čutare in že hitiva dalje. Okoli kontrole #2 karta ni OK, zato malo predaleč, smo pa zato #3 s pomočjo čredice tekmovalcev pred nami locirali z izjemno natančnostjo. Od tu dalje, vozimo skupaj z Janezom in Blažem. Kontrola #4 je odličen route-choice problem: najprej nekaj cikcakanja po makedamih, prečnica po asfaltu nato je pa potrebno po 1.5km makadama zadeti pravega izmed milijon odcepov. Itak falimo. Vso žalost rešimo kot veleva slovenska tradicija: s pijačo. Barbara slovesno odpre paradižnikov sok in po nekaj zmrdovanja le ugotovim da je zadeva super in da tudi pomaga glede mojih krčev. Napojeni s svežo energijo le izvohamo odcep in se preko poseke od plinovoda in preko nasadov oljk dokopljemo do KT4 - hura! Mimo lovske opazovalnice (#5) in ograjenega vojaškega objekta (#6) brcamo dalje. Malo se srečamo s Paulo Vrdoljak in njenim sotekmovalcem (?) a se naše poti zopet kmalu ločijo. Janez naju z Barbaro hoče nagnat, naj dirkava z njima pa nama trenutni tempo in družba tako ugaja, da ni nobene resne želje po nekem hudem dirkanju. Moje tihe misli so bile: "Raje jih spustimo naprej in naj naredita napako :-)". Malo žleht, ampak ajde, v AR se tekmuje tudi v orientaciji! Idealni makadami nas lepo vodijo preko naslednjih KT vse do #12, kjer stopimo s koles in se gremo igrat po ostankih vojaškega skladišča. Ko je roza kartonček bogatejši za 6 perforacij se nam zopet zahoče kolesa - pridružita se nam Tine Radinja in Janez Justin, ko v žep pospravimo še 13, 14 in 15. Na naše presenečenje na karti odkrijemo še #16 in ni vrag da je ne bi šli pobrat, tudi če je ni na štartnem listu/kartončku... Še malo asfalta in brcanja pa se znajdemo v cilju!

B: Za finiš z Juretom ostaneva sama in se po asfaltu dirjajoč odpeljeva do trga, kjer je cilj avanture. V 7 urah in 51 minutah sva se dobro zmigala, fino jedla, prijetno družila, kopala in sončila, imela srečo in nekaj nesreče, ki pa je v bistvu na koncu vedno zgolj zamaskirana sreča. Ravno tako se začini pustolovščine in doda divjo noto, po katerih se teh lepih dogodkov spomnimo. Za piko na i sva bila skupno osma (na ultri je nastopilo 24 dvojk), v mešanih dvojicah pa tretja. Na trasi in stopničkah s samimi asicami in asi. Vse ekipe Pustolovec Rajd se uvrstimo med deseterico z osvojenim 4.,5.,8. in 10.mestom. Jure Č. in Miha Planinc na 4.mestu, takoj za njima pa še Tomaž in Andrej Mesner. Kmalu za nama sta prispela Janez in Blaž. Tak uspeh je potrebno ustrezno proslaviti in na to smo se kvalitetno pripravili. Pred večernim druženjem v noč, pa je svoje naredil še skok v morje in sončni žarki. Krasno. Kdaj gremo spet? :)
Hvala vsem, ki so prispevali k tej zgodbi, od Jureta, Rajdovcev, Amfibije, organizatorjev, sotekmovalcev, podpornikov..
Go Rajd go!

Od leve proti desni: Janez Korošec, Barbara Jolič, Jure Zmrzlikar, Tomaž Cankar, Jure Čebašek, Blaž Urbanija, Miha Planinc, Andrej Mesner

J: Vedel sem, da sva šla kolesarski del dobro, a sem imel v glavi da sva bila med zadnjimi na menjavi čoln-kolo, zato sem še toliko bolj presenečen, ko nama rečejo da sva tretja v mešanih dvojicah! Sicer pa fantastičen sprejem na cilju: Tomaž, Čebašek, Planinc, minuto za nama še Janez in Blaž + vsa ostala družba je že tu, dobre volje na pretek! V rokah se mi takoj znajde pivo in toliko si moramo povedati da sploh ne vemo kje začeti... Sonček pa sije da je skoraj prevroče in morje vabi k obisku. Skočimo na hitro v kamp, nekaj pojemo, šele na plaži pa z Barbaro začneva dojemat kak fin dan je bil. Mežikanje v sonce, poslušanje galebov in valov omogoči glavi da zadeve počasi uredi v smiselno zgodbo in že je čas da gremo nazaj, na podelitev. Slovenci smo čisto poharali dirko, v absolutnih kategorijah smo pobrali obe zmagi in tudi sicer polovico mest na stopničkah... Večer se seveda nadaljuje in vsi detajli niso za v javnost :-) Fletno nam je bilo! TOP vikend v fantastični družbi!


Sicer ne vem a je to že uradni slogan Rajd avantur, ampak naj izrečem še jaz: "Kdaj gremo naslednjič?" :-)

Približne razdalje in časovnica:
- treking 6.8km, 48min, vmes 100m plavanja z opremo (večinoma po malem Brionu)
- veslanje 3.2km, 27min (mali --> veliki Brion)
- treking 16km, 2h10min, vmes malce plavanja in potapljanja ter dve mini orientaciji po ruševniah (Veliki Brion)
- veslanje 2.9km, 25min (Veliki Brion - Fažana)
- mestna orientacija 1.5km, 15min (Fažana)
- kolo, 50km, 3h30min...vmes adrenalinski park in kak krajši odsek za peš dostop do KT.