Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1
Amfibijina avantura - Samo za pogumne

potopis -

Amfibijina avantura - Samo za pogumne

1.-3. junij 2018

Pridružil sem se Amfibijcem na treningu za Adventure race, to je taka vrste tekma, ko laziš naokoli tudi po 72 ur. Počivaš seveda lahko, ampak se čas ne ustavi. Sam fizični napor ni tako velik, večji izziv je ohranjat pametno glavo, saj gre za orientacijsko tekmo, kjer sam iščeš točke po neoznačeni poti. Okej, to je bil samo trening, zato je bilo vse skupaj bolj na izi. Pa še smo sproti prilagajali, ker smo bili prepočasni.

V petek smo štartali ob pol osmih zvečer s kolesi v Polhograjce, pa potem čez Škofjeloško hribovje. Za trening so fantje tudi sproti določali pot po zemljevidu, kar je bilo v temi kar zabavno. Za tiste, ki poti ne poznajo že od prej, praktično nemogoče. Krajša pot na karti lahko pomeni tudi zaraščeno pot v strm breg. Mi pa s težkimi kolesi, otovorjenimi z opremo za 12 ur vožnje (obleka, hrana, voda).

Malo po polnoči smo se šli volilni molk. Preden smo se pognali gor na Jelovico, smo na avtobusni postaji v Železnikih na kratko zakinkali. Vso noč nam je svetila skoraj polna luna, zato se je dalo marsikateri del poti (navzgor, ko gre počasi) odpeljati brez luči, na mesečino. Sončni vzhod smo doživeli ob pogledu na Sv. Primoža. Ravno prav, ker nas je Jelovica pričakala v hladu.

Ob poti je bilo kar nekaj vodnih oskrbovalnic, z lahkoto jih najdemo po zvoku, vode je očitno dovolj in kar neprestano teče. Razen sredi Jelovice Pr Katež, kjer smo jo šli iskat k medvedu pred brlog. Še strm spust v Kupljenik, potem pa kremšnite Bohinjske Bele. Vsem so se zdele boljše kot Blejske.

Še vzpon na Pokljuko, potem zložimo kolesa v kombi. Načrt, da gremo od tu na Komno peš, opustimo, ker smo prepozni. S kombijem se odpeljemo do Savice. Vroče je, kolebam, ali naj sploh vzamem nahrbtnik, ali bo zobna ščetka v žepu dovolj. Pa se izkaže, kako so planine nepredvidljive, čez pol ure vedrimo pri Črnem jezeru pod skalo, ker pada toča.

V hotelu Komna pojemo večerjo in čez petnajst minut spim. Za mano je 40 ur dolg dan. Jutro je spet čudovito. Zajtrk, spust k Savici. Nekaj teka navzdol, da spomnim mišice, kaj jih čaka čez dva tedna. Potem ponovno preoblačenje, v opremo za kanu. Štirje smo, pa je cel kombi poln naše opreme. Razvajenost mestnih glist.

Ko smo na jezeru, kopasti oblaki že napovedujejo popoldanske nevihte, pa nas to ne skrbi, ker smo v zaključnem delu avanture. Še nekaj brzic Save, ki je dovolj visoka za udobno čolnarjenje vse do Soteske. Še proslavljanje uspešnega zaključka s skokom v Savo (v neoprenu sem v vodi zdržal dvajset sekund), tlačenje opreme nazaj v torbe in že stojimo v prometnem zamašku Blejske vpadnice.

Težko nas bo spravila v slabo voljo, preveč lep vikend je za nami.