Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1
Adventure Race Slovenija 2016

adventure race -

Adventure Race Slovenija 2016

Reportaža ekipe Pustolovec Rajd 1

Pustolovec RAJD  - to smo mi. »Rock«, skala – trenutno najmočnejši član ekipe, ki deluje na principu fizičnega; »Angel«, ki v trenutku navdaja ekipo s pozitivo, lepoto in se angažira po principu psihosocialnega; »Joker«, ki navdihuje, navdušuje in zabava, deluje po principu sinteze. Nastopi kot adut (rešitev, vodja), ko ostali profili odpovejo; »Document«, skrbi za dokumentacijo, sistematiko in logistiko ter deluje po principu analize.  Lastnosti popolne pustolovske ekipe, oziroma vsakega pustolovca, je zložil Janez Korošec. Ekipa se smatra za najproduktivnejšo, ko so vse vloge zastopane, se skladno zamenjujejo ter delujejo vzajemno. Ker sistem deluje tako enotno, ga obravnavamo kot eno osebo – Rajd.

To si tudi ti, če si le dovolj želiš. Je posameznik, ekipa, »familija«, način življenja…
Smo posebni - rešujemo pustolovske probleme. Če jih ni – se jih naredi in potem reši. To nam je všeč.

BARBARA: Začelo se je v četrtek, 16.6. ob 18h, takoj po otvoritvi ARS-a 2016 in
predstavitvi trase. Po vrstnem redu štartnih številk se podamo na prolog, mestno orientacijo. Dogovorimo se, da tečem z Zmrzlim, ki leti kot raketa in se mimogrede nič ne zmoti, jaz pa nama perforiram kartonček. Jure in Tomaž greta skupaj in priletita minutko za nama. Pridni, zagotovimo si četrto štartno mesto na pravem štartu ARSa, v Ajdovščini naslednji dan ob 10h. Poleg tega s tekom sprostimo del napetosti.

Dan je sicer prijeten, sončen, primeren za kampiranje, pripravljanje opreme, hrane, druženje in »čiliranje«. Ponoči dežuje, v rano uro pa se zbudimo s ptičjim petjem. Ob 5:30 je avtobus že poln in kmalu za tem letimo proti Ajdovščini. Vožnja je tečna, poskušamo ujeti približno udoben položaj, zrak je slab, ampak tistih precej minut ujetega počitka je sladkih. Zunaj se oblaki podijo po nebu, prikaže se mavrica in meglice plešejo po pokrajini, mimo katere drvimo.


V Ajdovščini prejmemo karte za prvi del, do veslanja. Izbiro poti in KT (kontrolnih točk), ki jih bomo obiskali, prevzamejo fantje. Naša pot, namen in cilj postajajo vedno jasnejši. Ob kavi se dodobra okrepčamo, napolnimo vodo za prvi, bolj suhi del trekinga. Namažemo noge z vazelinom in z občutkom »kot bi imeli polžke v supergah«, poskrbimo še za preostale pomembne malenkosti. Pozdravi nas Anže iz Amfibije, pridruži se nam naš Janez, ki je tokrat zaradi poškodbe na strani navijačev in supporta. Vemo, da bo livestream »hard core«, navijanje »top« in podpora – takšna ali drugačna, vedno prisotna. Organizatorji in prostovoljci podajajo napotke in pojasnila. Končno napoči čas. Avantura se prične z mestno orientacijo.

Jure, Zmrzli, Tomaž in jaz štartamo četrti. Veseli, začelo se je, gremo! Zmrzli vodi orientacijo, ostali prešerno tekamo za njim. Začetni tempo je živahen, temu se je težko upreti, a smo dovolj pametni. S Tomažem se namuzneva ob prehitevanju babice z Quiksilver nahrbtnikom, »skejt je pa doma pozabila«.

Nadaljujemo s trekingom mimo izvira Hublja, po poti, potkah, cvetočih travnikih, ograjenih pašnikih. Mimo osla in kravic. V hrib lezemo počasi in vztrajno, do vrha grebena Gora. S Tomažem debatirava, Jureta iščeta pravo pot do KT. Od tu pičimo v svojo smer, naprej po grebenu. Večina ekip pa v drugo smer – seveda, poskušali bodo pobrati čim več točk. KT so bile namreč ovrednotene s 5 ali 1 točko. Ker smo želeli ohraniti čas in energijo, smo se odločili pobirati zgolj »petke«, divje jagode in borovnice. Greben je čudovit, jagode sočne, pri Otliškem oknu piha. S Tomažem sva ultraške narave, treking in tempo nama sede. Jureta sta pozneje bolj navita na kolesu. Ob vsakem čekiranju se glasno »preštejemo« - vsi moramo perforirati Sportident čipe: »Ena!«, »Dva!«, »Tri!«, »Štiri!«, da slučajno kdo ne pozabi – sicer točke niso priznane.

JURE: Generalno je bila zelo zahtevna trasa. Prvi treking se mi je glede težavnosti zdel
 sprejemljiv, ker je vseboval praktično le en vzpon. Tudi tempo se mi je zdel soliden. Hoja navzgor, tek po ravnini in spustih. Lepe »singlce« (gozdne in poljske poti, enoslednice).
Žal mi bilo je le za tisto točko tik pod platojem Trnovskega gozda in na Velikem grebenu pod Kovkom (pred tranzicijo), ker smo ju predolgo iskali na napačnem mestu in smo se morali vračati po njiju.

BARBARA: Počasi prilezemo do tranzicije v Colu, vsi veseli, ker je pravi trenutek za zamenjavo načina gibanja! Natankati vodo, na kolo in naprej. Prispemo in odrinemo med prvimi, saj do tu držimo »odlično« povprečje. Ustavimo se in razjahamo jeklene konjičke. Peš se odpravimo do slovenske vojne partizanske bolnice Pavla, po naslednjih 5 točk. Sonce zahaja, ko se spuščamo proti Idrijci. Do prve vrvne tehnike prispemo po eni bolj tehnično zahtevnih potk. Tam splezamo do KT na vrhu smeri, kjer se prevežemo in opravimo spust po vrvi (»abseil«). Zmrzli mi pomaga pri navezovanju in ob tem pozabi na svoj »Štiri!«. Še enkrat ekspresno opravi nalogo in se počekira na KT, ekipi pa
mimogrede priskrbi en pir. S kolesi odbrzimo naprej. Vozimo po vseh mogočih podlagah, veliko je gozdnih potk. Pokrajina je čudovita, posebej lepo je ob Divjem jezeru. Po makadamu se vijejo serpentine v nebo, ki ga zagrinja mrak. Nenamerno naredimo ovinek do iskane KT, a je zadeva hitro urejena in že letimo naprej.

JURE: Sledil je kolesarski del, ki je bil zelo zahteven (meni osebno ne). Priznam, da sem malo podvomil v Zmrzlija, ko je začel z zelo težkimi obrati. Ampak sem kmalu sprevidel, da mu z malo Tomaževe spodbude dobro uspeva. Ko smo zaceli »mlinčkat« (visoka frekvenca obratov) je bilo TOP. Tomaž me je vmes bodril, da se jima je to že večkrat zgodilo, in da je Zmrzli do sedaj še vedno prebrodi krizo. Sledil je spust mimo bolnice Pavle in ponovno navzgor. Tomažu in Zmrzliju sem bil nadvse hvaležen za odlično izbiro poti, ko sem videl vse ekipe, ki so potiskale kolesa v tisti grozni hrib. Po plezanju bi skoraj skrenili predaleč, ampak nas je Tomaž pravočasno ustavil. Serpentine polagamo navzgor proti Črnemu vrhu, kjer sem zgrešil odcep (v bistvu nisem gledal). Postal sem precej živčen, ko sem videl, da smo prispeli v Idrijski Log. 2km predaleč. Jao.

BARBARA: V soju svetilk in čarobni lunini svetlobi nabiramo kilometre, vzpone, spuste in točke. Do KT, kjer prejmemo dve karti za mtb - orientacijo, prispemo ob odhajanju naših
»seniorjev« - Pustolovec Rajd 2. Jure in Tomaž odletita vsak v svojo smer. Z Zmrzlim se medtem grejeva ob ognju, srkava pivo in podeliva ingverjevo čokolado. Že nekaj časa mu želodec povzroča težave in konzumiranje hrane je oteženo. Pa vendar bi zunanji opazovalec le stežka rekel, da karkoli ne štima, saj se drži odlično. Počitek je dobrodošel, točke z mtb-o so kmalu pobrane in odpravimo se naprej. V noč, skozi gozd. Nekje na poti nenapovedano skoči na cesto pošast in zasliši se moj bojni krik… jazbec na vse pretege šprinta mimo nas in se komaj reši pred divjimi pustolovci, ki kalijo nočni mir. Dobro nas je zmotil, saj tu sprva zgrešimo odcep, a nas Zmrzli kmalu vrne na prave tire.


Pribrcamo do rimske utrdbe, pogrickamo nekaj arašidov in se poženemo na vso moč. V zavetrju en za drugim divjamo po asfaltu skozi Kalce, proti Grčarevcu. Obiščemo ponik Unice, zatem sledi iskanje jame. Združimo moči s Pustolovec Rajd 2, nekaj časa mučkamo na vse strani. Iskanje se zazdi neskončno in jame še vedno ne najdemo. Potem se zasliši klic, ki obeta najdbo. Oznake za jamo potrdijo pravo sled. Juhej! V fascinantno jamo gremo peš in hitro ven. Pot je še dolga. Pred nami je dolg vzpon čez avtocesto, kateremu sledi spust. »Tu nekje mora biti (KT)« - in vsi gledamo desno. Potem se vračamo nekaj 100m nazaj in jo najdemo – čakala je na cesti, le na drugi strani. Ptičje petje naznani novi dan. Ob svitu prispemo do BOXov I na Verdu, kjer pustimo kolesa, se okrepčamo in zamenjamo opremo. Po vrvi se spustimo do Janeza, ki nas na vse zgodaj že veselo pričakuje. Naložimo se v kajake in pričnemo z veslanjem.

JURE: S Tomažem sva se že pred MTB-Ojem dogovorila, da greva midva v akcijo in malo privarčujeva našega stezosledca. Oglasil se je moj smučarsko tekaški kolega Marko Rupnik, ki me je kar malo rešil z dobrotami, ker sem bil že precej na psu z hrano. MTB-O mi ni delal posebnih težav. Bil pa je precej zahteven zaradi vsega blata. Do jame nad ponikom Unice je potekalo tekoče. No, razen tega, da me je skoraj zbil jazbec, ki smo ga potem še enkrat videli, ko smo rahlo skrenili s prave poti. Jama je bila hud zalogaj. Iskanje je bilo sigurno pol ure predolgo. Zanašal sem se na pripovedovanje drugih, da ni poti, čeprav smo jo potem brez problema našli z malo nošenja koles (»hike a bike«). Hrrr. Do BOXov I je vse potekalo precej v redu. Tudi tempo je bil TOP. Na koncu etape je sledilo 20 minutno okrepčilo, spuščanje po vrvi in hop v kajak.

BARBARA: Kilometrov do Ljubljane je 27, vmes poberemo dve KT. Malce nam je
dolgčas, oči se vrtijo po jamicah, sonce sije nizko in direktno. Klepet in pokanje neumnosti vmes je dobrodošla popestritev. Srečamo majhne, manjše in še manjše račke. Pred nami se pokaže transparent Pustolovec Rajd. Tooo Janez! Kakšno prijetno presenečenje, kateremu kmalu sledi še navijaško pestro dogajanje na Špici v Ljubljani. Tam se s posebnim pristopom izkrcamo, saj je tok še kar močan. Jure in Tomaž ponovno odbrzita - na orientacijski tek po centru mesta. Zmrzli preučuje karte za nadaljevanje poti, jaz pa sem družabna. Tina, Špela, Janez z družino, Jona, Sandi, Kristina, vsi nam dajo goro pozitive za naprej. Sledi treking čez Golovec, do Orl in naprej. Gor, dol, gor, dol…
Sonce nažiga, mi pa neustavljivo maširamo v zložnem tempu. Vmes nas razveseljujejo borovnice. Čas mineva, pobiramo »petice«, ne srečamo drugih pustolovcev. Pravilo, da so spuščeni kužki po večini prijazni, se velikokrat potrdi. Izmenjuje se prijetna tišina, klepet in posvet – kje smo, kam naprej.

JURE: Na začetku veslanja je malo hladno, ampak sem se hitro ogrel. Do Špice, kjer smo se komaj skobacali ven. Zahtevno izkrcanje. Mestna orientacija na Ljubljanski grad, kjer smo ponovno zabušili pol ure, ko nismo dobro pogledali O-karte – lahko bi se namreč vsi zbrali na mostu pred vzponom na Golovec. Zato sem se moral vračati nazaj na Špico. Pričakala pa me je draga z dobrotami. Jupi. A spet sem postal živčen, ker nismo bili pripravljeni za odhod, ko sem se vrnil z orientacije. Sledil je počasen tempo naprej. Ta del trekinga se mi je zdel posebno zahteven. Pri sestopu z Molnika me je začelo počasi pobirati. Tempo je bil počasen, ampak zame še vedno zahteven. Pretežno hoja. Ni mi šlo. Zaostajal sem, ampak sem si govoril, da na smem pretiravati in vztrajal pri svojem tempu. Najhujši so mi bili spusti. Noge sem imel popolnoma prazne in še pod pogačico sem začutil hude bolečine, posebej pri sestopih. Sledil je počasen strm spust do zadnje kontrole, ki mi je pobral vse moči. Komaj sem se privlekel do BOXov II, kamor smo prispeli ob 19:35.

BARBARA: Blizu točke BOXov II v Črnem Potoku začne deževati. Ko smo pod streho, se ulije. Pozdravi nas Davor, mi pa vsak v svoj box, jesti in preučevati karte za naprej. Tomaž pristopi z načrtom: glede na to, da pere na polno in se bomo morali premikati še celo noč ter jutro, bomo počivali in počakali, da dež poneha. Odlično, vsi se strinjamo in sreča je na naši strani – Davor ima prost šotor.

Ob 21h se zbudimo po uri in pol spanja. Vsi štiri, kot sardelice v šotoru za tri osebe, vsak po svoje prestajamo »šok«. Zmrzli Tomaža sprašuje po nekih zakompliciranih formulah, ne vem točno, kaj je bilo. Smejala bi se tej prisrčni zmedenosti, če me ne bi zvijalo v želodcu, da moram hitro ven. Dež je ponehal in večina ekip je v osveženem večeru krenila z drugega boxa naprej, s kolesi. Tudi moji dečki se pospravijo ven, sicer čisto frišni, le Zmrzli mičken zmeden, Tomaža sprašuje po eksaktnih navodilih, kaj mora narediti sedaj. Jaz pa čepim in komaj živim od muk. Celo uro se poskušam zložiti skup in omogočiti nadaljevanje poti. Fantje, vključno z Davorjem, skrbijo zame po najboljših močeh. Ko se le postavim na noge, si razdelijo del moje opreme, potem pa odbrcamo po asfaltirani cesti naprej, v noč. Malo zalimani in zategnjenih nog, a rekli smo, da gremo to noč žurat. In res se kmalu pripeljemo mimo vaške veselice, kjer v megli poiščemo pravi odcep. Klanec ni preveč žurersko razpoložen.

JURE: Noge so bile popolnoma prazne. Tresel sem se. Čutil sem, da me je sonce po vratu in mečih dobro opeklo. Počutil sem se kot začetnik. Bil sem jezen nase, da se nisem zaščitil. Verjetno je tudi termoregulacija prispevala, da sem imel v tem delu krizo. Hudo krizo. Komaj sem čakal kolo. Ker sem bil že kar nekaj časa na previsokih obratih, mi ni bilo niti do hrane. Silil sem se z vsem, kar sem videl. Priznam, da ne bi mogel nadaljevati poti v tem stanju. Bil sem namreč prazen. Davor mi je bil v neizmerno pomoč, ko me je stregel z vseh strani. Niti hoditi nisem mogel. Potreboval bi vsaj eno uro, da bi delno prišel k sebi. Dež in spanje sta mi bila pisana na kožo. Pričakoval sem, da najkasneje ob 21:20 krenemo naprej. Sledile so težave Barbare, ki so podaljšale naš odhod za eno uro. Nisem silil vanjo, ker sem tako situacijo tudi sam doživel pred petimi leti. Upal sem, da bo čim hitreje nekako prišla k sebi. Nisem podvomil vanjo, niti za trenutek. Vedel sem, da ji bom lahko pomagal na kolesu, kot sem ji že v prvem delu, ker sem se po počitku počutil kot prerojen. Tomaža in Jureta sem spremljal, kako študirata taktiko. Popolnoma sem jima zaupal. Ko smo štartali z boksov ob 22:20, smo začeli in nadaljevali presenetljivo dobro.

BARBARA: Jure mi pred vsakim vzponom (še pogosteje kot na prvi kolesarski etapi) podrži elastiko, ki jo zataknem za balanco in tako poskrbi, da se njegova neizčrpna moč porazdeli še na moj občutno skromnejši prispevek. Okrog polnoči prispemo do pijanega strica, ki pravi 'hik', da je KT 'hik' pri njemu. Sprva ga ne jemljemo preveč resno, vendar se izkaže, da je točka ravno za njegovim kozolcem. Sledi blaten spust do kamnoloma, kjer srečamo lisico. Kmalu za tem prehitimo skupino Čehov, ki iščejo KT. Odletimo mimo in jo najdemo 200m stran.

Menda smo na Dolenjskem, pravijo fantje, ker je asfaltni vzpon zelo direktno vertikalen. Serpentine, kaj je že to? Brcamo v neskončnost in nekaj časa celo vozimo vštric z močnimi Čehi, ki jih naposled tudi pustimo za seboj. Njihova punca nima štrika na balanci – moj globok poklon.

JURE: Tempo je bil odličen. Sledila sta dva izjemna vzpona. Na drugem smo celo prehiteli prvo češko ekipo, ki je do obvezne točke št. 65 za nami prišla približno 5 min. Treking smo na mojo srečo izpustili, ker so se razdalje med KT zdele res ogromne, saj smo bili na zemljevidu merila 1:50000. Sledil je napad na KT 78. Tam sem potreboval 15 min spanca, ker se mi je spalo in bi nekajkrat skoraj zapeljal s ceste.

BARBARA: Noč kar traja. Gibanje je upočasnjeno. Spustimo se do vasi Velika Preska, zavijemo na »singlco«, ki nas pripelje direktno na KT. Nadaljujemo malo gor, malo dol, do cerkvice. Treking izpustimo in gonimo kolo naprej. Ujame nas pomanjkanje spanca, zato z Juretom leževa za sladki »power sleep« - jaz pod drevo, Jure v borovnice. Tomaž in Zmrzli se medtem ukvarjata s karto. Slišati je bilo kot dober načrt, ko nama pozneje zaupata, kakšno pot bomo ubrali in katere KT pobrali. Časovnica je pripravljena. Gremo. Najprej tresoč se od mraza opravimo spust v dolino Save, v Zagorje.

Meta in Žine sta nas (kot traserja) vodila po vseh mogočih potkah in stezicah. Razjahane gozdne singlce, polne vej, korenin in blata? Ja, ni se jih manjkalo. Tisti »downhill«, ki smo ga v prvi kolesarski etapi izpustili, najbrž ni bil nič v primerjavi s tereni, ki smo jih prevozili. Zase vem, da sem ta vikend mtb kar ornk natrenirala. Seveda sem imela krasne mentorje. Najbrž so ponosni name. :)

Veselo pobiramo točke in hkrati tudi veliko izpustimo. Omejeni smo časovno in s trenutno energijsko razpoložljivostjo, zato se držimo pametnih odločitev. Vmes gre po hitrem postopku iz mene vse, kar sploh uspevam spraviti vase. Ostajam na omejenih substancah primernih za konzumacijo.

Kljub počitku se nam drema, kar se predvsem izraža skozi vijuganje na asfaltnem spustu. Jureta nosi sem in tja. Najbrž vsi izgledamo kot škilavi zombiji. Zaradi krize se v Zagorju okrog četrte ure ustavimo, za ponovni »power nap«. Jure počiva na pločniku, ostali trije klepetamo in se hihitamo. Prismuknjeni od utrujenosti in čarobnosti trenutka. Sedimo sredi ceste, ob najtemnejšem delu noči – tik za tem se začne daniti. Novo jutro prinese svežo energijo, glava se zbistri. Pred nami je ponovni vzpon, do Čemšenika. Kdo bi si mislil. Zaman čakam na Juretov vzklik »Zdaj pa dovolj vlečenja!«. Ne, on veselo podaja štrik, pred vsakim vzponom. A pride trenutek, ko se za vleko ponudi še Tomaž. In Zmrzli. Pa Jure ne odstopa od svojega poslanstva. Lepo so si porazdelili vloge. Moja naloga je predvsem preživeti. :)

JURE: Po desetih minutah se me je zopet začela lotevati huda zaspanost. Po dolini ob Savi sem plesal po obeh cestnih pasovih. Nekajkrat sploh nisem registriral avtomobila. Ko sem slišal njegovo približevanje, sem moral biti še posebno pozoren, da vmes nisem mrknil, preden nas je prehitel. Enkrat sem skoraj zadel v Barbaro. Ko sem s kolesom zadel v pločnik in skoraj padel, sem se streznil in nekaj časa vozil brez problema. Komaj sem čakal vzpon, da si dvignem srčni utrip in se zniža hitrost. Pred vzponom sem opazil, da nisem edini, ki ga zanaša po cestišču. Le Zmrzli je bil kot prerojen. Odredil nam je premor.

BARBARA: V dnevni svetlobi se spustimo do naslednje KT, kjer srečamo Pustolovec Rajd 2 in ostale kamermane. In že brcamo v smeri vonja kave in piškotov. Veselih želodčkov peš zagrizemo v hrib, po naslednjih 5 pik. Začuti se drugačno energijo. Za nami je dolga pot in zdaj se zares uspešno približujemo cilju. Hop nazaj na kolo, preko Čemšeniške planine po singlci okrog hriba. Asfaltni spust in ena zadnjih razburljivih gozdnih potk. Bolečine ob divjem spustu so preglašene s strani uživantskega navdušenja! Radost!

Čez celjsko dolino med nasadi hmelja napadamo KTje. Ujamemo Rajdovce in v veseli družbi letimo do naslednjega izziva. Začne se obetavno in nedolžno, kmalu pa smo že čez gležnje v blatu in vodi. Potiskamo, vlečemo in nosimo kolesa. Brodimo in čmokamo. »Kdaj bo konec tega heca?« Zmanjkuje mi energije. Borbamo. Traja. Mine. Asfaltna cesta do Velenja je tu. Tomaž mi prispeva nekaj energije z vlečenjem preko zadnjega vzpona. Finalni kolesarski spust v mesto nam povrne vzhičenje.

JURE: Do trekinga ni bilo težav. Na trekingu pa kavica in gas v hrib. Noge sem imel prerojene. Kot ne bi bile moje. Spomnil sem se popolne izčrpanosti še 10 ur nazaj. Čudil sem se, da sem se lahko regeneriral v toliki meri. Tempo se mi je zdel prepočasen. Sam bi kar tekel. Zadnji del kolesa je bil tekoč, razen dela ob potoku, kjer smo več kot polovico časa kolo »gurali«. Za moj okus preveč blata. Komaj sem čakal, da pridemo ven iz tiste luknje. Pred tem smo srečali Rajdovce 2. Ful vesel, da nam bo vsem uspelo priti do konca.

BARBARA: Še špancir čez mesto, v pretežno direktni liniji. Jureta sta navita za zajebancijo. Skočim še na wc in postanem tarča heca. Menda imam v ruzaku puder in šminke, da bodo fotke v cilju, kot se spodobi. :) Skobacamo se na SUPe in veslamo čez jezero proti cilju.


JURE:
Zadnji del je bil prava »laganica«. Na tranziciji smo srečali ekipo Perpetuum Clai, ki so ob našem prihodu ravno krenili naprej. Zadnji del po Velenju je bil bolj podoben nedeljskemu sprehodu, kot tekmi. Ustavili smo se celo v barčku, da smo se uredili za cilj. Za šminko in puder se vedno najde prostor. Hehe. Sledi SUPanje, kjer mi nikakor ni steklo. Želel sem vstati, ampak nisem upal tvegati, da se prevrneva. Na poti do SUPa sem oplazil neko rastlino, ki me je dobro označila.

BARBARA: Zmrzli in Tomaž odbrzita čez jezero s polno paro, z Juretom rabiva malo dlje. A v cilju smo skupaj. Presrečni. Tomaž nas požegna s šampanjcem, čestitke in objemi letijo z vseh strani. Janez je ponosen na nas. Mi tudi. Veseli, da smo v cilju. A ob Davorjevem pozdravu: »konec jeee«, z delčkom misli konec kar obžalujem. Pa saj ni zares konec, je le nov začetek! Seniorji pridrvijo kmalu za nami. Familija Rajd je na kupu.

JURE: Sledil je cilj. Bil sem neizmerno hvaležen preostalim članom ekipe, da so me povabili medse, združili moči in zborbali do konca. Bili smo sanjska ekipa. Naloge so bile vrhunsko razdeljene. Delno tudi samoiniciativno sproti. Taktika je bila vrhunska. Dokazal sem si, da zmorem. Zmorem tudi v skupini 4ih, kjer je veliko več prilagajanja kot v 2kah. Upam na še kakšno skupno akcijo. Zase sem predvideval, da sem daleč najboljši na kolesu. V tekaškem delu imam še rezerve.

TOMAŽ: Tokrat sem imel srečo, da večje fizične ali psihične krize nisem imel. Ko sem bil prejšnje dvakrat na tako dolgi preizkušnji, sem bil drugo noč popolnoma sesut, s halucinacijami in vsem kar pride zraven zaradi neprespanosti in izčrpanosti. Izkušnje in letošnja dobra fizična pripravljenost so prinesli svoje. Glavno razliko pa je, kar se psihe tiče, tokrat naredilo spanje, ki smo si ga privoščili več kot uro in pol.
Najtežje trenutke tekme sem najverjetneje doživljal na veslanju. V zgodnem jutru sem bil tri ure na kajaku moker in premražen do kosti. Ko smo prispeli v Ljubljano sem potreboval več kot pol ure, da sem se ogrel.

Najlepši deli pa so mi bile zagotovo Žinetove in Metine singlce, katere tudi sam rad vozim okrog Žirov. Pred tekmovanjem mi je bila neznanka, kako bomo funkcionirali kot ekipa. Predvsem drugo noč, ko mentalne inhibicije popustijo, se v ekipi hitro pojavijo trenja in prepiri ali nezadovoljstva. Naša ekipa je od začetka do konca dobro funkcionirala, poskrbeli smo en za drugega in tako vsi dobre volje prišli v cilj. Tako z veseljem čakam naslednjo preizkušnjo v isti zasedbi. :)

Trasa je bila po pričakovanjih. Z Meto in Žinetom se kar nekaj časa poznamo in večkrat sem že imel priložnost tekmovati na njuni progi, zastavljeni za adventure race sladokusce. Biseri s te proge bodo še dolgo ostali v mojih mislih. Že na boxu sem se jima zahvalil za točko št. 19, saj je bil razgled z nje fenomenalen.

BARBARA o opremi iz trgovine s športno opremoAMFIBIJA: Kot že velikokrat do sedaj, so se izkazali trail tekaški čevlji ICEBUG ZEAL. Njihov prijem ne popušča, so zračni, odzivni in lahki. V vseh razmerah in na različnih podlagah, se odlično obnesejo. V kombinaciji s SMARTWOOL nogavicami so zame zmagovalni duet. Pridelala nisem nobenega žulja.

Nahrbtnik ULTIMATE DIRECTION Adventure Vesta by Jenny Jurek je zgodba zase. Priročen, zračen, lahek – enostavno in funkcionalno! Nepremočljiva ultra lahka vetrovka Marmot me tudi ni pustila na cedilu. :) Ne ovira gibanja in od udobja kar lepo pozabiš, da jo imaš na sebi.

Čelka PETZL NAO je v max reakvni funkciji suvereno presvetila noč in jakostno zadoščala za divje nočne kolesarske funkcije.

Pustolovec Rajd 1: Jure Čebašek,Tomaž Cankar, Jure Zmrzlikar in Barbara Jolič, smo s 257 točkami zasedli skupno 5.mesto na Adventure Race Slovenija 2016. Bili smo najboljša slovenska ekipa. O stopničkah so odločale 3 točke premoči Čehov. Z velikim naskokom so prvaki Poljaki.

 

Viri fotografij: J.K.; D.L.; https://picasaweb.google.com/adventurerace.slovenia