Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1

adventure race -

Adventure race Slovenia 2017

Vrhunec letošnje sezone v Adventurerace tekmovanjih je bila zadnji vikend junija končana slovenska avantura; Adventure race Slovenia (ARS). Šlo je za vzdržljivostno preizkušnjo, ki je trajala 36 ur non-stop, tekmovalci pa smo se preizkusili v 7-ih različnih disciplinah. Trem klasičnim (kolesarjenje, treking in veslanje) so bile dodane še spust po vrvi (abzajl), orientacija, canyoning in jamarstvo.

S Francijem sva se že pozimi odločila, da se letošnjega ARS-a udeleživa skupaj. Zame je bila to že 7 udeležba na tem tekmovanju, Franci pa se ga je udeležil prvič.

Tekmovalci smo se zbrali že v četrtek, na klasični lokaciji, v kampu ob Velenjskem jezeru. Po opravljeni registraciji ekipe in pregledu roadbook-a (popotne knjige), kjer je bil površno opisan potek tekme in zaporedje disciplin, sva postavila najin bazni tabor. Nakupila sva hrano in pijačo ter pripravila opremo (box, obvezno opremo, drybag in kolo). Časa sva imela malo saj smo imeli ob 15-ih kosilo, otvoritev, predstavitev trase in odhod na štart prologa.

Točno ob 18 sva kot prva štartala z mestno orientacijo po Velenju. Odrezala sva se dobro in zasedla 7 mesto in dobro izhodišče za petkov štart. V sproščenem vzdušju sva se vrnila nazaj v kamp, skopala v jezeru in dokončala pripravo opreme. Ob 10-ih zvečer je v kampu zavladala tišina in tudi midva sva se odpravila spat.

Zjutraj nas je budilka zbudila že ob 3 zjutraj in v pričakovanju avanture ni bilo težko vstati. Vkrcali smo se v avtobus slovenske vojske. Po preštevanju smo točno ob 3:30 štartali in se podali v Bovec, kjer je bil štart. Po 4 urah vožnje, dremanja in pogovorov smo v miru spili še zadnjo kavo. Nervoza pred štartom je počasi naraščala in organizator je podal še nekaj zadnjih napotkov preden smo se zapodili vsak po svoje.

S štartom ob 9:07 sva se s Francijem podala novim izzivom naproti. Začela sva z ogrevalnim tekom do čolnov, ki so bili parkirani kakih 400m stran od Soče. Težke čolne in vso opremo sva odnesla do vode, se oblekla v neopren ter se odpravila na 12km veslanje po bistri vodi. Začetek ni bil najbolj obetaven, saj naju je že po 300m na prvih brzicah voda stisnila ob skalo, naju prevrnila in sledilo je osvežilno kopanje v Soči ter lovljenje odplavljenega zemljevida. Po tej začetni težavi sva se zbrala in naprej dobro napredovala, nisva pa bila najhitrejša. ☺ Med veslanjem sva pobrala vse tri kontrolne točke. Spočita sva prišla na tranzicijo, kjer naju je čakal canyoning po reki Sušec. Na mestu za menjavo sva prevzela plezalni pas in ostalo potrebno opremo za premagovanje slapov v kanjonu. Cca. 1 uro sva uživala ob skakanju v tolmune, abseilanju po slapovih in plavanju po kristalno čisti vodi. Ta disciplina je bila zadnja uživaška pred »mučenjem« naslednjih 30 ur.

Odtekla sva nazaj do menjalnega prostora, se preoblekla in preobula v mokra oblačila, ki sva jih imela v dry bagu. Mokra zato, ker sva ob prevračanju zajela vodo, saj suhe vreče po preoblačenju v neopren pred veslanjem nisva zaprla. Tako je le ta postala bazen. ☺ Ker je bilo zunaj prijetnih 30C, se z mokrimi oblačili nisva obremenjevala. Napolnila sva vse zaloge vode in energijske pijače, spila rehidracijski napitek in se podala na dolg treking po grebenu Polovnika. Najprej sva prečila Sočo, se prebila skozi grmovje in zagrizla v klanec. Pot je bila speljana po stari mulatjeri  in skozi celotno etapo trekinga ni bilo nobenega vodnega vira, pot je bila le slabo vidna, deloma pa je izginila in nadaljevala sva po brezpotju. Na grebenu sva se odločila, da izpustiva 2 kontrolni točki, saj sva želela moči prihraniti za nadaljevanje dirke. Kljub odločitvi o krajšanju poti nisva pridobila veliko kilometrov, saj je bila pot navzdol speljana po serpentinah stare italijanske mulatjere. V Dražgoških Ravnah naju je čakal box (škatla z opremo, hrano, oblačili…). Okrepčala sva se, napolnila zaloge vode, gelov, hrane in se podala na nočno kolesarjenje. Manjša orientacijska napaka in rahla nezbranost naju je popeljala na 1200m nadmorske višine, kar je bilo cca. 300m nad najino kontrolno točko. Spustila sva se po slabi poti, ki sva jo deloma tudi prehodila in pobrala točko. Odločila sva se, da zaradi pomanjkanja časa naslednji dve točki izpustiva in odhitiva na tranzicijo, kjer naju je čakala specialna orientacija v okolici Tolmina na orientacijski karti Mengore. Odpravila sva se v gozd in pobrala sva 4 kontrole. Po kratkem počitku sva odkolesarila naprej proti naslednjima dvema kontrolnima točkama od katerih je bil na eni daljši nočni abseil. Spet sva zajahala kolesi in se spustila v dolino, kjer me je močno mučil spanec. Nekajkrat sem zakinkal na kolesu in skoraj zapeljal iz ceste, zato sva se odločila da mi privoščiva 10 minutni »power nap«. Odšla sva naprej in zagrizla v dolg klanec proti Ponikvam. Spanec mi ni pomagal in ponovno sva se ustavila za 10 minut, kjer sem sredi ceste zaspal. Med spanjem sem slišal, da sta naju prehiteli 2 ekipi in hitro sva se odpravila naprej. 3 minute pred časovno limito sva štempljala kontrolno točko. Začelo se je daniti in spet naju je mučila zaspanost. Po ponovnem tokrat 20 minutnem spancu ob cesti, sva se zbudila kot nova in odkolesarila naprej. Odločila sva se, da greva čim prej do Cerknega, saj sva bila pozna in morala sva nadoknaditi izgubljeni čas. Zato sva izbrala kar glavno regionalno cesto Idrija - Tolmin in po nekaj hitrih kilometrih sva prispela do Cerknega. Tam sva imela še specialno orientacijo po mestu, okrepčilo, kavo in sveže žemlje z Nutello, kar so nam pripravili taborniki in Nataša. Odkolesarila sva naprej proti Kladjam ter naprej proti Hotavljam in Škofji Loki. V Gorenji vas sva se ustavila na črpalki in si privoščila kofeinsko bombo (kavo, mrzlo coca colo in redbull). V največji vročini sva zopet zagrizla v klanec. Po kakšnem kilometru hladu skozi gozd, sva prišla na del ceste, ki ni imel sence. Od naju je teklo in pulz je bil skoraj na maksimumu. Po 3 kontrolah je sledila ohladitev v jami Marijino brezno. V njej so bile postavljene 3 kontrolne točke in po cca. 30 minutah uživanja sva prišla nazaj na vročino in soparo. Sledil je še zadnji odsek kolesarjenja. cca. 2 kilometra do Puštala in še zadnja tranzicija na treking. Ker je bilo časa še zelo veliko, sva si vzela kakšno uro pavze in se nato odpravila še na zadnji treking. Odločila sva se, da pobereva 3 kontrole. Valter, ki je trasiral treking, si je zamislil, da bo bližnje kontrole skril stran od poti, tiste ki pa so bile bolj oddaljene pa bolj na poti. Kontroli 1 in 2 sva iskala skoraj 2 uri. Nato sva se odpravila še do zadnje kontrole, kjer smo se skupaj z Rafkom in Vasjo iz ekipe Pustolovec Rajd 3 »lagano sportski« sprehodili do cilja.

Polna lepih vtisov in nepozabnih spominov sva prišla v cilj, kjer je sledilo še obvezno špricanje s šampanjcem in osvežilno kopanje v Poljanski Sori. S sotekmovalci smo se usedli za mizo in si pripovedovali doživetja, ki so se nam pripetila med potjo. Vsi smo bili prijetno utrujeni po premaganih cca. 180 km, 8000 višinskih metrih, 36 urah gibanja ter skoraj 2 nočeh z malo spanca.

Na avtobusu, ki nas je peljal v Velenje smo vsi v minuti zaspali in se zbudili šele ob zvokih rocka v Velenju, kjer je bil koncert skupine Šank Rock. Popili smo pivo in se odpravili spat.

Skupaj smo preživeli 3 dni, stkali nova prijateljstva in se v nedeljo po razglasitvi in zaključnem pikniku poslovili z željo, da se vidimo naslednje leto 14.6. ko bo na vrsti ARS2018.