Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1

razmišljanja, tek -

Zakaj tekmujemo? - KOPNO

Tekmovanje? Tekmovalci ali ne, vsakogar lahko zanima, zakaj bi kdo kaj takega sploh počel. Mar je res vse samo v tekmovalnosti?

Velikokrat se rekreativni športniki (sem se tudi sama prištevam) sprašujemo, čemu tak trud, čemu vsa ta odrekanja vrhunskih športnikov, da bi dosegli nek zastavljen cilj, ki je mogoče za njih samo previsok, ali pa še hujše: da se poškodujejo za celo življenje. Je sploh vredno?

Sama sem mnenja, da na to vprašanje lahko odgovorimo le sami zase, zakaj sami tekmujemo. Ni pošteno, da presojamo stvari, ki jih sami nismo bili nikoli deležni oz. jih nismo nikoli doživeli. Lahko pa si samo predstavljamo kaj doživljajo, brez sklepov in presojanja. Če gledam stvar površno, bi rekla, da ne, šport ni vreden tolikšnega odrekanja. Ni vreden tolikšnega prilagajanja in usmerjenosti. Moral bi biti spontan, za sprostitev in užitek, ne pa napor. A žal, ko enkrat premagaš napor, ko premakneš meje, ko doživiš ta občutek zmage, ko premagaš samega sebe, takrat ti ni več pomoči, takrat postane napor tvoj užitek, tvoja droga.

Tekmovanja v »grdem« vremenu so vedno ena zanimivejših!

Vrhunski športnik ali rekreativec: kakšna je razlika? Napor se začne pri enemu na nižji stopnji kot pri drugemu. Zadovoljstvo? Več stvarem kot se odpoveš, daljša kot je tvoja pot, večje je tudi zadovoljstvo. Tako sem prišla s površnega gledanja na ožje. Vsa ta pot, ki jo človek prebrodi in med tem uživa, trpi, pridobiva izkušnje, trepeta in že skoraj obupa in potem uspe, ja, splača se! Potem spet pade na dno in začne spet vse znova, vzponi in padci. Mar ni takšno življenje? Brez športa verjamem, da ne bi bila takšna kot sem sedaj. Torej, vprašanje, na katerega ni napačnega odgovora in na katerega mora vsak sam odgovoriti. Zakaj tekmujem?

Kdo bo prej?

Zato ker med tekmo tečem hitreje, premikam svoje meje, tečem tam, kjer še nikoli nisem tekla, čutim, da sem spadam, lovim sapo medtem ko mi oči počivajo na čudovitem razgledu, vsakdanje skrbi tu ne obstajajo, to je drugi svet. Tu je srčni utrip močnejši in noge so težje, ampak občutek je pravi. In ko enkrat prideš v cilj, ni važno ali kot prvi ali kot zadnji: ni lepšega občutka kot: uspelo mi je, premagala sem se (spet)! 

Ana Čufer

Veselje na cilju (k veselju tudi veliko pripomorejo vedno napolnjene okrepčevalnice!)