Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1

potopis -

Poročilo iz SLO100 km - KOPNO

V petek 18.9.2015 je skupina tekačev iz Postojne krenila na 100 km in 100 milj dolgi ultra trail, na prvič organiziranem dogodku SLO100, Športnega društva Slovenske steze – Slo trail.

Moj prvi organizirani ultra trail, prvi 100 km tek. Nisem točno vedela kaj pričakovati, ravno tega sem se tudi veselila, spoznati nekaj novega. Marsikaj novega, v le delno znanem okolju, telesu in umu. :)

Na trgu v Postojni nas nekaj pred 12 izbezajo iz senc na obrobju trga, nekatere z udobnih stolov ob piru in kavi, vsak po svoje. Še enkrat opozorijo na to, kar nas čaka (v stilu »proga je res divja, pazite na spustih, ker se ornk drsi, če ne vidiš več oznak, se vrni in jo najdi…«) in nas napotijo proti startu na drugi strani ceste. Skupina je prijetno majhna, ob polni uri znak za start in podamo se na pot. S Tinetom sva se že pred štartom ujela in skupaj začela, počasi, z vmesnimi klepeti do vrha Javornika in navzdol, kjer je bila prava strma in drseča žurka. Imela sem palice in Icebug superge, ki so znane po dobrem gripu in, ker sem jih imela na sebi dobesedno prvič (ja, to je neumno in pogumno :p ), sem si mislila, no, pa da vidimo. Razgled na začetku spusta je bil čudovit, s Tinetom sva se strinjala, da prideva gor še kdaj. Po poti prehitiva par tekačev in dejanje opravičiva z »delovanjem gravitacije«. Najbrž je bila predvsem sproščenost in dober oprijem podplata, da mi je šlo malo na smeh, ker se je Tine pred menoj nekajkrat komaj ulovil in malo podričal. A sva nekako le prišla zadevi do dna. Tekamo po gozdni poti in hkrati počasi lezem naprej. Čeprav sva se pogovarjala, da bi lahko tekla kar skupaj in bova videla kako bo, sem že kmalu začutila, da želim teči samo s sabo, po svoje in iz sebe. V mislih mu pošljem »opravičilo« in dobre želje. Pot se nato odpre, vodi nas proti Cerknici, vreme in ura pa sta krivca za vročino. Na prvi okrepčevalnici so veseli in v navijaškem stanju, hitro mi dopolnijo meh, vzamem dve slani prestici, ravno za zobe umazat, zaželijo srečno, jaz njim in grem počasi naprej. Prehitim tri, ki so se ustavili na piru, enega, ki ga je matral želodec in počasi lezem preko travnikov, ograd, do vrha Slivnice. Spet veseli nasmejani ljudje, dva razigrana kužka, zapišejo številko in čas prihoda, povejo kam naprej in grem. Par minut pozneje se ustavim, vzamem iz nahrbtnika mp3 in raw bite ploščico, z nasmehom do ušes enkrat ugriznem in resno vzamem napis na ovitku »enjoy every bite«. Pospravim, ruzak gor, play in spust. Uživancija. Spust je lep, potka lepo vijuga med drevesi. Vmes še pohvalim superge, a z rezervo, pot je še dolga, morajo se še dokazat. V mehu se miksata kokosov sok z z okusom banane in limone in sveža voda, na ravnini pojem preostanek ploščice in jo mahnem dalje. Dva miljaša sta me prehitela in pozneje na okrepčevalnici ju malo zadrži pir. Jaz spijem rundo sveže vode, vzamem neko slano grickalico in grem. Proti Križni gori, po ravnem se da lepo tekat, vzpon na vrh pa sploh ni tako nedolžen. Nekajkrat se ustavim, da ujamem sapo in sprostim noge. Na vrhu ni nikogar, so pa zato malo dalje, kontrolna točka, spet vsi veseli in nasmejani. Se čičam na tla, dobim vodo, napovejo mi možnost masaže na naslednji KT in pojem par slanih prestic. Opis poti naprej, na KT že pridejo drugi tekači, jaz pa grem. Vmes se še pogovarjajo, da je tam okrog dosti medvedov, kar se mi je zdelo, na progi je bilo namreč kar nekaj kakcev, ampak meni je bilo važno, da sem v svojem svetu, s svojo muziko in potjo pred seboj. Snežniški gozdovi, v katere se podamo malo pozneje, so malenkost bolj divji, z medvedi, volkovi, risi in ostalo druščino. To dejstvo je super, kot se za gozdove in naravo spodobi. Torej grem naprej, za trakovi in oznakami na tleh. Sama in prav nič osamljena, ravno prav zaposlena in vse mi je super tako, kot je. Tam nekje blizu Kozarišča srečam fanta, ki pove da me čaka še nekaj km do cerkve, potem pa le še en km do KT in »uživaj…..kolikor boš pač lahko«. Ravno še v mraku pridem, brez čelke, na KT. Juhu, pričakata me mama in Bren, ki je preveč zaposlen s svojim novim lesenim traktorjem. Pozdravim ekipo, povem številko, nekaj mi govorijo v hrvaščini in povem da čisto v redu razumem slovensko..očitno so me zamenjali. Pod nos mi pomolijo vrečo z opremo in mojo številko, ki pa ni bila moja, jaz je nisem oddala. Na tej točki so bili namreč »boxi«, možnost menjave opreme. Toplega obroka nočem, nič mi ni za jest in ni mi za jih zasliševati o sestavinah tega obroka. Vprašajo če imam kake težave, krče..povem, da me samo kolena bolijo..in to je vse..za masažo pa nisem vprašala, sem se raje odpravila požulit mojega fantiča, namazat kolena z mamino čudežno kremico z eteričnim oljem brina in nafilat meh z infuzijo – liter kokosove vode. Potrudim se spravit vase vsaj sezamovo ploščico, drugo mi ne diši, kar mi ni podobno.. pripravila sem si kar nekaj okrepčil, pa je več ali manj vse ostalo..res hecno, a telesu je treba prisluhnit. Mama mi ponuja kavo z riževim mlekom z lešniki..res bi ga sicer spila litre, tokrat pa ne gre. Kavo pijem ko ocenim, da korist pretehta posledice, vseeno pa poskusim še s koščkom Rapunzel bio temne čokolade espresso. Tekom cele proge poskušam vsaj kaj malega energije dozirati, ampak sem vredu, nič mi ne fali. Sezujem nogavice, mini brisačko zmočim z vodo v kateri je pikec jabolčnega kisa (kar je top za pitje in osvežitev praktično česarkoli), si obrišem obraz in potem še noge (in ne obratno :D ), pustim noge da se posušijo, zlezem v sveže štumfe in delno razcvetene Salomonke speedcross. Zamenjam še majico in nataknem rokavčke. Ready za nočno žuranje, do poznih jutranjih ur J. Noč je prijetna in ni potrebe po ekstra oblekah. Kakšne krasne razmere so nam zrihtali organizatorji! Mama pa mi je priskrbela keramični zvonček in ga namontirala na ruzak, zdraven pa dodala predvidoma nepomembne ključke. Po tekmi me je vprašala za njih, saj so se izkazali za ekhm..ključe traktorja. Zvonček za divjad, priporočena oprema, meni pa ni bilo jasno, kaj je zdaj to za en poseben zvonček. Ko sem na štartu zagledala čisto običajne zvončke pritrjene na ruzak, sem doživela en ornk »aha efekt« ..in od preproste simpatično funkcionalne zadeve sem bila čisto fascinirana.. kako nebi nikoli pomislila na to. Naštimam torej še čelko in se poslovim od mojih dveh, vprašam za pot naprej in odkorakam. Ravno takrat prihaja druga ženska – Ute. Z zvončkom. Ta del poti je bil v moji glavi označen z zvezdico..do Snežnika. Poleg vzpona in že precejšnje dolžine za nami, se podajamo v že omenjene gozdove. Neutemeljeni vcepljeni strah je tako močno zasidran da, čeprav se res trudim, že lep čas, še ostaja v sledeh… a ko sem tam, ni problema. Trezna glava zazna nesmisel strahu, zavedam se, da živali so in še kako sem vesela tega dejstva. Živali so tako pametne, napram nam, one se nas izogibajo, če le imajo to možnost. Gozdovi so po mojem kraj, kjer se šele lahko počutiš prijetno in varno. Vsak po svoje J Moj zvonček bo prijazno opozoril na moj prihod, obisk, mimohod ali »mimotek«, kar bodo pač noge (in teren) dale. Možnost sem imela koga malo počakati in imeti družbo na tem delu, pa nisem želela. Super mi je bila samota, glasba, zvonček, palice in svet, ki se je skrčil na domet čelke, vključno s ključnimi trakovi, ki so označevali progo. Zelo dobro, mimogrede, jasno in mestoma celo svetleče – »sledi kresničkam«, je rekla punca na KT v Leskovi dolini. Do tam sem kar nekaj poti pretekla, pričakali so me pa vsi moji, ate je pripeljal še sestro, sin in mama sta me prehitela po cesti. Mali je kljub pozni uri še vedno kot čukec.. ne ve točno za kaj gre, jasno mu je le da mami teka in važno, da ima on svoj traktor. V Kozarišču sem pomislila, da bi mi mogoče pasalo kaj slanega za pojest in Tanja je priskrbela edino možno zadevo sredi gozda, v gostišču Mašun, pomfri. Niti pogledat ga nisem mogla, sem bila samo hvaležna za poskus. Na KT torej rečemo besedo ali dve, malo spijem, se spet preobujem v ledene hroščke, da me bodo na vzponu in spustu lepo peljali. Vzamem dva brazilska oreščka, enega komaj pojem, drugega dam v žepek. Se poslovimo in z mamo se zmeniva, da se vidiva na Mašunu, kjer pa, kot se je pozneje izkazalo, ni bilo KT, niti blizu, samo poimenovali so jo tako. Zagrizem v hrib, hitro hodim po cesti, dolga je, po cesti se mi že malo vleče, pol pa zagledam na svoji desni spodaj lučke. Lepo, skoraj sem že pozabila, da nisem sama. Skupina približno štirih se mi je počasi približevala. Jaz veselo nadaljujem v svojem tempu. Vzpon se postavi tako, kot se za visoki hrib spodobi. Veselim se kamnov, skal in korenin, moja počasna energija pa mi dovoli le toliko, da počasi in vztrajno nadaljujem. Nekako me ne dohitijo, na vmesni odprti ravnini zaostanejo. Jaz se moram na eni točki nujno ustaviti, ugasniti čelko in pogledati v nebo. Postojim tam, sredi steze v temi, pod neštetimi zvezdami, neskončnim prostorom, v sapici svežega zraka..za trenutek..objamem in vdihnem vse to, pomislim kako neverjetno in krasno je vse. Potem se veselim šus vzpona. Ta del poznam. Ocenim da bom še »danes« na vrhu. In uspe mi 16 minut pred »jutri«. Znani obrazi na vrhu, veseli kuža, sveži veter, nasmejani in veseli me pozdravijo v koči, oni ploskajo meni, jaz zaploskam njim, ker so tak luštni. Krasno vzdušje, najboljša KT na celi trasi. Popijem vodo, povejo mi kako je stanje za naprej. Ko si ravno nataknem čelko na glavo, vstopita tekač in Ute. Zaploskam z veselo druščino, potem pa počasi vstanem, pozdravim in stopim nazaj v hladno noč. Na vhodu srečam še dva borca. Čez mali Snežnik še nisem hodila, vsaj spomnim se ne. In preseneti me, tale grebenček, res je užitek, malo igre spet v nogah. Na zaje**n spust sem bila nekajkrat opozorjena, a se mi je zdel prav simpatičen. Dol nižje zaznam, da se približujem hodeči postavi. Dovolj mam tekanja navzdol, pa upočasnim korak za klepet. Z Andražem skup prispeva do mini KT v Grdi dragi. Pofočkajo naju, spijeva malo vode in nadaljujeva »proti Mašunu, še 8 km«. Ja. In še najmanj enkrat toliko, direktno na KT Koritnice. To je bilo malo slabo, ko pričakuješ nekaj, malo skalkuliraš, začne se ti vleči..gozdne poti pa ni konec in ne kraj. Vmes Andražu rečem, da mi trenutno ni do teka in naj kar gre, saj vem, da nima smisla vztrajat v tempu, ki ni tvoj. Ustavila sem se in napisala mami sms, čeprav ni bilo omrežja, naj pride v Koritnice. Zamenjala sem še baterije čelke in popila malo večjo količino moje obogatene vode. Potem sem bila ready za naprej. Tekam tekam, pa zagledam tam daleč naprej svetlobo. Aha, KT..no pa se začne svetloba premikati..ok, ni KT..počasi razločim dve postavi. Oba hodita, pozdravim, spredaj hodi Andraž in kmalu skupaj prispemo na KT. Koooončno. Vesela KT, z glasbo in svežo vodo za moj meh. Dve slani prestici, drugo ne pride v poštev in ne na spisek želja. Malo čičam na tleh, povejo o poti naprej. Pred nami naj bi bilo še 26 km. Zmenim se, da me mama prestreže v Šembijah, kjer prečkamo glavno cesto. Z Andražem greva dalje. V hrib hodiva hitro, kolikor gre, po nekoliko zaraščenem terenu..napovedali so tudi podrta drevesa na poti. Tu sva naredila en ovinek, po svoji bližnjici, kar pod debli in čez, potem pa v napačno smer sledila oznakam, ki so v bistvu vodile »obvoz«, kar sva na srečo hitro spoznala in obrnila v pravo smer. Potem kmalu tam nekje daleč zagledava domnevno cesto. Končno prilezeva in ujamemo se z mamo. Čičava na tleh in pomljackava par smokijev, meni končno zadiši in tudi steče moj smoothie. Sicer nisem smoothie navijačica. Točno tale miks določenih sestavin, ki sem jih prej pripravila mami, pa mi je top pijača / jedača (banana, datlji, brazilski oreščki, kurkuma, kokosovo mleko, voda in ljubezni ter pozitive zvrhana mera). Od tu naprej nas trakci vodijo na zelo zložen vzpon na Šilentabor, ki se je začel z lepo potjo, pod stenami in skozi stari skalni tunel, potem pa postajal čedalje bolj zaraščen. Hitro hodiva, Andraž malo pojamra, ker se mu vleče, jaz kalkuliram, da bi morala počasi prispeti…pozdravijo naju ovce in kužki čuvaji, po nekaj ravnine, ki bi najbrž precej hitreje minila med tekanjem, prispeva na KT. Zdaj že rutinirano povem številko, vzamem vodo, dve ali tri slane prestice, pok na tla za minuto dve in po navodilih naprej. Z Andražem sva skupaj zapustila KT, med spustom pa sem v svojem tempu odšla naprej. Že na vrhu se počasi začne nakazovati prihod novega belega dne. A še prej pride tisti: najtemnejši del noči tik pred zoro, glava je malo zaspana, veselim pa se že sveže nove energije, ki bo temu sledila. In tako je, malo ravnine, sledi ji spust do prečkanja glavne ceste, kjer naj bi bila zadnja KT pred ciljem, Pristava, pa ni bilo ničesar. No, bila je moja mama, s katero sva se malo prej slišali, da tu počaka, ker sem se želela preobuti in pustiti palice. Icebugice so perfektno opravile svoje delo, zdaj dobijo malo fraj in jaz skočim v speedcrosskice, ker sem predvidevala nekaj več asfaltnega dela, čeprav ga ni bilo več kot kaki km. Povem ji še, da prihaja za mano Andraž in naj ga počaka, če bo kaj potreboval. Pozneje mi je povedala, da je oskrbela enega pred menoj, ki je bil nad smoothijem čisto navdušen. Jaz pa v dnevni svetlobi nadaljujem po cesti, še vedno s čelko, da me v avtu vozeči se lažje zaznajo. Kaj veš, kakšni so kaj refleksi ob taki uri, ali se je doza kofeina že zloadala v sistem. Kmalu zavijem na »potrakcano« makadamsko pot in razmišljam o mojem stanju, poti za menoj, bližajočemu cilju. Počutim se sveže, vse štima, pot je lepa, jutro s ptičjim petjem krasno in lepo lahko tekam, tudi v hrib. Pozdravim kravice ob poti, prehitim hodečega soborca, ki vidno že komaj čaka cilj. Potem se mi začne zazdevati, da se malo zaje**vajo z nami, ker pot kar vijuga in traja..gor pa dol pa levo pa pol desno..noro. Trmasto maširam in s pogledom iščem konec, ki ga ni in spoznam, da ga ne bo, dokler ga bom tako tečno pričakovala. Moram se vdati, sprejeti kar je in zaupati trakcem. Vmes spet srečam mamo, ki veselo skaklja okrog avta, kao, še malo pa bo konec..rečem da bi moralo že bit, da je to en nateg in naj gre kar stran, na cilj. Saj ve kako sem ji hvaležna za vse, jasno ji je, da rabim zdaj fokus v svoji glavi. Končno zagledam na vrhu klanca ljudi, avte in očitno KT. Pospremijo me s ploskanjem, jaz pa obdržim negotovi izraz…se ustavim in vprašam kje smo. Odgovor se glasi: »Na cilju 100 kilometrooov!!« »Ahaa..okeej..« Ja nič, te se pa usedem na tla, če je to cilj in ne vem točno kaj zdaj J vsi so tako tiho, že dolgo pridni in prisotni na istem mestu, pa vprašam »in.. kako ste?« v odgovor dobim smeh..to bi prej mogli mi tebe vprašat. Potem le rečemo besedo ali dve, jaz se počasi pospravim do avta in v toplo majico, superge nujno hitro dol in nekaj tekočine vase. Apetit sem očitno res pozabila doma. Čičam na tla, namažem pretepene podplate, vidim pa tudi, da ni nekih hudih posledic. Sistem se začne ohlajati. Pozdravimo še tekače, ki pridejo za mano, med njimi Andraža. Pozdravimo pridne prostovoljce, s seboj vzamemo še ultraša, ki je kmalu za mano prispel in ga gremo dostaviti k ženi, da se nebi iskala in lovila po teh vaseh in poteh.

Naslednji dan je podelitev, prisrčna, za prvič odlična! Na 100km sva tekmovali dve, nemka Ute je prispela v cilj slabo uro za menoj, a je na podelitvi ni. Zato je pa tu večina ultrašev, organizatorji, prostovoljci in kaki spremljevalec dogodka. Navdušeno ploskamo ta divjim tekačem, ki so res neverjetno odtekli svojo dirko, na vseh treh razdaljah, 100 milj, 111km in 50 km. Nekaj tekmovalcev je poročalo, da naj bi bila proga 111km v bistvu dolga čez 120 km, s skupaj okrog 5000m pozitivnimi višinci in nekaj manj navzdol. No, glavno je, da smo prispeli do konca. Za dirko sem potrebovala 19 ur in 58 minut, na cilj sem prispela kot skupno 8. Ekipa, organizatorji in prostovoljci so dogodek izpeljali več kot odlično, sploh za prvič…seveda so nabrali tudi kakšno opombo za naslednjič, še dobro, da bo zadeva vedno boljša. Na tem mestu se jim zahvaljujem za vse.

HVALA VAM! Bilo je divje in bilo je krasno!

Večino proge sem pretekla/prehodila v novih ICEBUG ZEAL-L RB9X, vmes sem presekala s Salomon Speedcross, a le za skupno cca 25km. Icebugice so bile odlične, skrbelo me je le, da bodo prevroče oziroma, se mi bo noga potila, pa se je zgodilo ravno nasprotno. V redu so dihale, hkrati pa nisem začutila niti malo mokrote od jutranje rose. Blaženje je zelo blago, kar mi je odlično, brez nepotrebnega balasta je copat prijetno lahek. Petni del podplata je čvrst, sprednji del pa mehak, kar nudi odlično zaščito na zahtevnejšem terenu, kamnih in skalah, hkrati se podlaga pod nogami čuti v tolikšni meri, da se noga in posledično možgani (posledično pa celo telo, korak in dihanje) prilagaja in pleše v pravem ritmu. Takšna kombinacija mi je ponudila pravi užitek. Omenila sem že kvaliteten podplat, profil in »grip«. Zdrsov praktično bi bilo, s tem pa se je energija lahko ohranila za premagovanje vzponov, naporne tehnične spuste in ultra razdaljo.

 

Besedilo: Barbara Jolič