Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1
MAD MAX 60 - Perpetuum Adventure

adventure race -

MAD MAX 60 - Perpetuum Adventure

Znani hrvaški pustolovec Igor »also known as« Vukodlak - Vuk, je že spomladi napovedal pustolovsko tekmo »MAD MAX« po narodnem parku na Medvednici pri Zagrebu. Tekme sicer ni bilo v mojem koledarju, vedel pa sem, da Vuk zna in da je pripravil pravo poslastico po širnih pobočjih Slemena.

Teden dni pred tekmo je pisal Franci in omenil možnost, da njegov sotrpin Primož ni siguren, če bo lahko šel, zato se je spomnil name. Hitro sem spremenil plan za vikend in po tihem že računal na nastop. V sredo je postalo jasno, da je Primož dokončno odpovedal nastop in Franci je javil zamenjavo.

Zaradi službenih obveznosti veliko časa za priprave nisem imel, zato sem zopet pakiral zadnji trenutek. Še v petek popoldne sem menjal zavorne ploščice, saj stare dirke nebi zdržale. Na hitro sem nabral obvezno opremo in iz omare v nahrbtnik pometal še nekaj gelov, ki so bili pri roki. Rokov uporabe nisem gledal, vedel pa sem da je večini že pred nekaj leti potekel rok. Glede na to, da je sladkor konzervans, se nisem kaj dosti sekiral. :)

Na vrsto je prišla sobota in zgodnji odhod proti Zagrebu. Ob 5:45 smo se s Francijem, Klemnom in Andrejem dobili na Dolgem mostu, kjer smo se napokali v Francijev avto in se odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Ker smo bili zgodnji, smo se ustavili na kavi, kjer smo nakupili še Red Bull in vodo. Štart je bil postavljen na travniku Ponikve, na koncu Zelene magistrale, ceste ki se kar naenkrat konča.

Prijavili smo se in na hitro pripravili kolesa, ki so jih kmalu za tem odpeljali na tranzicijo. Ob 8:45 je Vuk predstavil koncept dirke in nekaj osnovnih pravil.

Štartali smo točno ob 9:00 s specialno orientacijo, za katero smo imeli na voljo eno uro.

Na tej točki smo se lahko razdelili in vsak član je pobral v naprej dogovorjene točke. Franci je pobral 7 točk, jaz pa 5. Ker je bila moja proga malo krajša, sem se lahko malo usedel in počakal na kompanjona, ki je prišel par minut pred časovno limito.

Nadaljevala sva iz ozadja, saj je veliko ekip na tri urni treking krenilo pred nama. Koncept je bil tak, da so štele zbrane kontrole in ne skupni čas na progi. Dobro sva napredovala in po poti prehitela kar nekaj konkurentov. Na vrh Slemena sva z vsemi zbranimi kontrolami prispela 15 minut pred limitom.

Napolnila sva zaloge vode in na hitro pojedla banane, čips in ostale dobrote, ki so jih na okrepčevalnici pripravili organizatorji. Sledila je disciplina kolesarjenja. Karta je bila odlična in težav z orientacijo nisva imela. Po 2 urah sva se z vsemi najdenimi točkami in vožnji po lepih »single trackih« vrnila na prej omenjeno okrepčevalnico. Tam se nama je pridružil še Aleš, ki je že na začetku dirke izgubil Janeza, ki si je žal na prvi kontroli zvil gleženj in odstopil. Zelo hitro smo se odpeljali do 25 kontrole, ker je sledila nova specialna orientacija. Tokrat je bila krajša - bolj za hec; skupaj smo hitro našli vse točke. Zopet smo skočili na kolesa in se hitro, res hitro odpeljali do tranzicije na travniku Ponikve. Vmes smo pobrali še vse točke, ki so bile na poti. To je bil res nor spust, po prekrasni pokrajini in uhojenih planinskih poteh. Dobro, da ni bilo veliko pohodnikov, tiste ki pa smo jih srečali pa so se dovolj hitro umikali. Zgleda da so tega vajeni, saj nihče od njih ni za nami metal palic in kamenja. :)

Na tranziciji smo dobili novo karto s 5 točkami in sledil je eno in pol urni treking. Zelo zanimiva je bila jama Veternica, ki je bila osvetljena, v njej pa so bili netopirji, jamski ljudje in nekaj zveri. Seveda so bili vsi iz plastike ampak ozvočeni.

Na koncu cca. 500 m dolge jame nas je čakala kontrolna točka. Iz jame smo prišli prijetno ohlajeni. Na poti do cilja smo imeli še 2 kontroli. Na cilj trekinga smo prišli 10 minut pred časovnim limitom. Do tukaj sva bila 100%, imela sva vse točke in vse discipline sva opravila v časovnih okvirih. V nogah sem že čutil krče, saj letos res nisem imel dolgih treningov. Tudi sol, ki mi po navadi zelo pomaga, je delovala precej omejeno. Vedela sva, da naju čaka še 1 ura orientacije z gorskimi kolesi. Na kolesu sem se 20 minut počutil dobro, potem pa je moč padla in komaj sem še poganjal v hrib. Razumljivo, saj sva bila takrat na poti že dobrih 9 ur, za sabo pa sva imela 2500m vzpona. Pri 5 kontrolni točki in z iztekajočim časovnim limitom sva se odločila, da skrajšava pot, se odpraviva proti cilju in vmes pobereva še zadnjo kontrolo. 5 minut pred limitom sva prišla v cilj, kjer so najhitrejši že pili pivo in se prali v potoku.

Sledila je sproščena debata in iz pogovora sva razbrala, da najina uvrstitev ne bo slaba. Po Klemnovih izračunih bi morala biti na stopničkah.

Spakirali smo opremo, se preoblekli in se odpeljali  na zaslužene čevape in pivo.

Ker se je bližala nevihta je Vuk na hitro začel z razglasitvijo rezultatov. Najprej je razglasil najboljše v kategoriji ultra (MAD MAX 60). Francija in mene, ki sva zastopala ekipo ŠD Kettlebells je na oder poklical kot tretje uvrščena, Andraž in Matjaž sta bila druga, zmagala pa sta Meta in Žine, ki sta zmagala tudi v kategoriji mešanih dvojic pred Barbaro in Juretom. Tako smo Slovenci, kot že nič kolikokrat poprej odnesli skoraj vse medalje. Tudi na krajši preizkušnji sta zmagala Slovenca.

Na koncu se je nabralo lepih 60 km in okoli 2800 višinskih metrov v 9 urah in 35 minutah.

Ob 8-ih zvečer smo se odpeljali proti Ljubljani ter med vožnjo že kovali načrte za nadaljevanje sezone.

Foto: Aleš Rink, Matej Posavec