Lock iconRectangle 1Rectangle 2 + Rectangle 2 CopyShapeRectangle 1
Amfibija na Lim Bay Challange-u

adventure race, potopis -

Amfibija na Lim Bay Challange-u

Po lanskoletnem premoru in pomanjkanju pustolovskih tekem »adventure race«, se bo letos v sosednji hrvaški in pri nas kar dogajalo. Lim Bay Challange je bila prva letošnja preizkušnja in kot že ime pove, je bilo dogajanje postavljeno ob Limski kanal v zahodni Istri. 

Barbara in Blaž sva na prvi tekmi zastopala oranžno, črno in bele barve Amfibije. Barbara se je tovrstne preizkušnje udeležila prvič, zato sva izbrala kategorijo »Light«, kar je v teoriji pomenilo: 10km veslanja, 17km trekinga in 16 km gorskega kolesarjenja z dodatki mestne in gorsko kolesarske orientacije.

Zgodba se je začela pred slabimi 3 tedni, ko sva se z Barbaro dogovorila za skupni nastop. Po nekaj minutni skeptični debati, sva bila že prijavljena in odločena da greva. Največja ovira je bilo veslanje.

Ker sem bil službeno odsoten cel teden in sem v petek pozno zvečer prišel domov, je v soboto sledilo zelo zgodnje vstajanje, pokanje in vožnja do Vrsarja. Želela sva priti dovolj zgodaj, saj sva morala pripraviti kolesi, spakirati opremo in naštudirati traso. To nama je predobro uspelo in v Vrsar sva se pripeljala že ob 8-ih zjutraj. Kamp Porte Solor je bil štrartno-ciljni prostor in takoj sva začela s pripravami. Najprej sva se prijavila in sestavila kolesi ter posortirala opremo. Sledila je še jutranja kava ob morju in kmalu zatem štart.

Študiranje trase.

Vremenska napoved ni bila najugodnejša, a bolj kot sva se bližala štartu, bolj se je odpiralo nebo in posijalo je tudi sonce, ki je malo ogrelo premražen ženski del najine ekipe. :)

Začeli smo z brutalnim šprintom do 30m oddaljenih čolnov, ki so nas čakali na plaži. Hop v čoln in že sva veslala. Po nekaj začetnih kiksih, sva kmalu dobro ujela ritem, ki sva ga držala do prve kontrolne točke. Tam smo dobili zemljevide za specialno orientacijo po Vrsarju in začela sva z zbiranjem kontrolnih točk. Poiskati smo jih morali 5 in šlo nama je dobro. Kljub premočeni in razpadajoči karti, sva uspela najti vse točke in se na zadnja vrnila do izhodišča. Ponovno skok v čoln in veslanje do otoka Lunga, kjer nas je med razburjenimi galebi čakala druga kontrolna točka. Skočil sem iz čolna in odtekel med pobesnele ptiče, Barbara pa je pametno počakala v čolnu in uživala ob pogledu na Limski kanal. Ko sem se vrnil, sva ponovno zaveslala, tokrat v visoke valove, ki jih je povzročal jugo.

Na morju.

Zdelo se nama je, da se sploh ne premikava, pogled na uro pa naju je pomiril, saj je ura kazala neverjetnih 6 km/h. Vmes sva gledala jato delfinov in veslala mimo zelo znane swingerske plaže Punta Križ, ki je tudi tokrat upravičila svoj sloves. Na cilj veslanja sva prišla vesela, da ga je konec in na vrsto je prišla kraljevska disciplina; treking. Še prej pa poziranje ob bazenu in po mojem mnenju popolnoma nepotrebno preoblačenje. :)

Brrrr, mrzla voda

Naslednja točka se je nahajala v močvirju in večkrat je bilo potrebno prečkati blatne in smrdljive kanale. Tudi tokrat je Barbara to delo prepustila moškemu delu ekipe in bilo je prav zabavno; drek do riti. :) Pot sva nadaljevala po začrtani trasi in do tam orientacijskih težav nisva imela. Pred peto kontrolno točko sem se odločil, da greva po manj vidni poti, ki je v resnici sploh ni bilo. Zagazila sva v trnje in pravo istrsko podrastje, ki rado na sebi nosi majhne, a ostre trnje. Noge nama niso bile preveč hvaležne in nošnja miniča za Barbaro do nadaljnjega odpade, no tudi zame, ampak v tem oblačilu sem res redko. J Tam sva izgubila dobrih 30 minut ampak točko sva našla in to je bilo v tistem trenutku najpomembnejše. Sledil je kratek posvet in dobro sva našla pot, ki je vodila do naslednje kontrolne točke. Kar naenkrat se je zopet pojavilo tisto podrastje in trnje. Ampak kot prava borca nisva popuščala. Gas do konca čez vse možne prepreke (ograje, skalne zidove in bolj ali manj zaraščene travnike). V enem trenutku se nama je zazdelo, da sva dovolj daleč in sva zavila proti vodi. Po strmem in ne boste verjeli, zaraščenem terenu sva se počasi spuščala do morja. Prišla sva do poti, ki je vodila do kontrolne točke in Barbara je bila presrečna, ko sva jo našla, noge pa tudi, ko sva jih namočila v morje.

Kdo bo koga

Vzpela sva se nazaj in nadaljevala proti naslednji točki. Ker sva ocenila, da bo trekinga prehitro konec, sva se odločila, da odtečeva kakšna dva kroga več in tako sva Limski kanal spoznala bolje od konkurence. Imajo tudi električne pastirje in seveda sem moral preizkusiti ali je elektrika v njih podobna kot pri nas. Sledilo je spoznanje, da je J. Sledil je spust proti Limu in vmes kontrolna točka pri jami. Bila sva na koncu Limskega kanala, ura je bila že skoraj pol pet in vedela sva, da sva že na polovici (po kilometrih, po času pa precej krepko pozna). Sledil je povratek po severni strani, nazaj proti štartu. Vzpela sva se nazaj na vrh in hitro sva našla osmo kontrolno točko in spet je sledil spust do morja. Teren je bil blaten in superge niso več držale. Še dobro, da so bila ob poti drevesa, ki so služila kot lovilci.

Padaaaaaaaam

Začela sva z lovom na deveto kontrolno točko. Do nje je vodila zelo priljubljena disciplina coastering (kombinacija hoje po ostrih skalah in vodi ter plavanja z nahrbtnikom). Ker sem v naglici pozabil dry bag v Ljubljani, sem pri plavanju čutil, kako je umiral Petzl in kako so se napajali povoji v prvi pomoči.

100% je šel Petzl na drugo stran

Počasi sva napredovala, da sva prišla do naslednje točke. Že četrtič ali petič  sva se vzpela do kraja Kloštar. Pot je bila delno zaraščena in super primerna za kače. Seveda se je kar naenkrat pred mano pojavil goš in ne vem, kdo se je bolj ustrašil. Ker sva zamudila časovni limit, nisva nadaljevala po predvideni trasi ampak sva odkolesarila proti cilju.

Na koncu sva rahlo utrujena, zelo popraskana in polna vtisov prišla v cilj. S prijatelji in sotekmovalci smo spili pivo ali nekaj njih in pojedli večerjo v restavraciji. Z Barbaro sva preživela zanimiv športen dan in prepričan sem, da se še kdaj vidimo.

Na koncu sva zasedla  4. mesto med mešanimi pari, GPS je pokazal skoraj 43 km, ura pa 8 ur in 30 minut.

Rezultati: http://www.trickeri.org/images/2016/Rezultati_2016_LIGHT.pdf

Superge Icebug Zeal so odlično opravile svoje delo, majica in nogavice Smartwool so se hitro sušili in zagotavljali pravo termoregulacijo; alergična je bila edino na trnje. Nahrbtnik Dynafit pa je poskrbel, da je bila oprema na svojem mestu. Da pa je bilo vse mokro, je krivda moja; kaj pa sem pozabil Dry Bag.